Trek Madone SLR Dolgotrajni test

„Kako to – spet test Madone?“, se bodo morda nekateri bralci spraševali. Res je. Manj kot dva tedna po NoPains prvem testu vas zdaj razveseljujemo z dolgotrajnim testom Trek Madone.
Vendar pa nismo na Haushoferjev način ustavili časa in kot edini premikajoči se ljudje za nevidno steno hitro opravili potrebne kilometre. Rešitev uganki je bolj v detajlu:
V našem uredništvu je bila nedavno le na kratkem obisku povsem nova, cenovno ugodnejša SL različica. Po drugi strani sta že več kot tri mesece v (zasebnih) rokah naših cenjenih avtorjev Julie in Hannesa Ledererja dva primerka Madone SLR, predstavljena preteklega julija. In o njunih izkušnjah z aerodinamično in udobjem optimiziranim dirkalnim kolesom za profesionalce svetovne turneje, BB-testerje in druge razkošne bitja bo govora tukaj.
Pojdimo!

Pozornim opazovalcem je zagotovo že opazno, da sem na mojem Madone SLR 7 opravil nekaj predelav. Ultegra Di2 je morala prepustiti mesto prav tako elektronski Dura Ace, ki sem jo odstranil s svojega starega kolesa. Gonilko sem zamenjal za merilnik moči Power2Max z ročico Rotor Aldhu Carbon in Bontrager Aeolus Pro 5 ogljikova kolesa so morala narediti prostor za moja Zipp 404.

Tehnično gledano prehod z Ultegre na Dura Ace nima smisla, saj obe prestavljata enako dobro. Vendar sem glede teže lahko prihranil kar nekaj.
Raceready tehta moj Custom-SLR zdaj točno 7,4 kg. Zagotovo ni lahek, za mišičasto kolo kot je Madone pa je to precej spodobna teža.

Moderne dirkalna kolesa izgledajo vsa enako!?
Hate it or love it – jaz osebno obožujem izgled novega Madone!
In ne samo, da izgleda kot vesoljska ladja, tudi vozi se kot taka. Kolo ima neverjeten zagon, vozi se naravnost kot po špagi in kljub temu je zelo udobno.
Poleg tega se tudi vzpenja precej spodobno. S kompletom koles za hribe, Zipp 303, postane Madone skoraj lahkoten, čeprav vzpon seveda ni ravno njegova specialnost. Za to ima Trek v ponudbi Emonda.

Pri sunkovitem vetru se zaradi masivnih cevi pričakovano obnaša nekoliko bolj živčno in posebno s kolesi Zipp 404 ne smemo držati krmila preveč sproščeno. S prvotnimi Bontrager Aeolus Pro 5 je sicer nekoliko bolje, ampak je pač, kar je.
Ko pa enkrat dosežemo določeno hitrost, skorajda nastopi učinek jadranja in kolo pretvori občuteno bočni veter v brutalen zagon. To je res zabavno in spodbuja k hitri vožnji.

Sedežni steber po naravi omogoča manj nastavitev višine sedeža, kot bi to veljalo za običajno sedežno oporo. Trek za to ponuja dve različni dolžini. Do velikosti okvirja 54 je serijsko vgrajen krajši, od 56 naprej pa daljši.
Čeprav bi po Treku z mojo telesno višino 181 cm in dolžino koraka 86 cm že potreboval velikost okvirja 58, sem se zavestno odločil za model 56. Zame popolna izbira: prilega se kot ulit in ga lahko natančno nastavim po svojih potrebah.

Kot je že izkušnja pokazala, moram v dvomih pri Treku vedno izbrati manjši okvir.
Kot sem že omenil, se od te velikosti okvirja naprej že dobavlja dolg sedežni steber, kar pri višini sedeža 75 cm komajda zadostuje. Če bi sedel za centimeter nižje, bi bil steber predolg – in to kljub manjšemu okvirju.
Vendar sem prepričan, da vam bo Trekov trgovec, zaupanja vreden, pravilno svetoval in našel popolno nastavitev za vas.

Žal med vožnjo IsoFlow resnično ne morete videti. Ta prizor je rezerviran za druge kolesarje. Ali je ta prizor za posameznika pozitiven ali negativen, mora vsak/a odločiti sam/a.
Kar pa med vožnjo stalno ostaja v vidnem polju, je nov kokpit. Manj mogočen kot marsikateri aerokokpit konkurence, lepo leži v roki in izgleda fantastično. Na kapicah je širok 39 cm, v spustih pa se razširi na 42 cm. Od gravel koles smo že dolgo vajeni krmil z izrazitim kotom. Na cestnem kolesu je bilo to tudi zame novost. Vendar ima to smisel.
Ko gre za vsak posamezen vat, se je najbolje narediti čim manjše s rokami na kapicah. Za večji nadzor pri spustih, pa tudi v šprintu, širši krmilo daje večjo varnost in opazno izboljša upravljanje.

Glede udobja tudi Madone zame ne pušča nobenih želja neizpolnjenih. Ostaja stoicno mirno celo na tlakovcih. In odpusti tudi marsikatero nenamerno spregledano udarno luknjo ...
Bontrager R3 Hard-Case Lite se sicer vozi precej spodobno, vendar obstajajo boljše pnevmatike, ki predvsem v mokrem zagotavljajo več varnosti. Žal je širok le 25 mm in je tovarniško dobavljen z butilno zračnico. Po mojem mnenju se vedno splača preiti na 28 mm široke pnevmatike. Te nudijo več udobja, boljši oprijem in na sodobnih širokih platiščih skorajda ne predstavljajo več aerodinamične slabosti.

Julia: Trek Madone ni bil ljubezen na prvi pogled samo enkrat, ampak tudi drugič. Kljub najboljšemu materialu bom vedno zaostajala za Hannesom. Sedaj definitivno ni več stvar kolesa, temveč kondicije.

Hannes: Ljubi ali sovraži! Trek Madone je zame ne le tehnično, ampak tudi vizualno poslastica.
Nudi neizprosen pospešek, kombiniran z dobrim udobjem, da lahko blesti tudi na tlakovanih cestah Pariz–Roubaix. Če se poslužimo nekaj trikov, se celo dobro vzpenja, čeprav Madone sam po sebi ne trdi, da je ustvarjen za gore.
Kdor želi izstopiti iz vsakdanjega pomešanja dirkalnih koles, bo z tem kolesom naredil pravo izbiro.