Balaton Gravel Derby 2026: 371 surovih kilometrov v fotoreportaži

Badacsony leži na severni obali Balatona, stisnjen med jezero in vinograde. Prav tam se je konec tedna pravzaprav začel že dan prej, saj so lahko na Kenda Leg Loosenerju noge še zadnjič pošteno zavrteli, preden je naslednje jutro začetno sproščeno kotaljenje precej hitro postalo resna stvar.

Velikega razstavnega prostora, kilometrov zaščitnih ograj in prireditvenega cirkusa tu ne boš našel. Kenda, Shimano, foodtruck, prevzem štartnih številk – in to je to. Simon organizacijo opisuje kot "majhno, a fino", z dobro komunikacijo in gladkim potekom. Tudi Stefan, ki mu je registracijo prejšnji večer uspelo ujeti šele ob 19:45, je bil z organizacijo zadovoljen. Opazi se, da za Balaton Gravel Derbyjem stojijo isti ljudje kot za Hungarian Divide.

Kdor ob pogledu na Balaton pomisli na ravninsko kotaljenje ob obali, je takoj po štartu deležen lekcije. Ob 6. uri zjutraj gre iz Badacsonyja praktično naravnost v vinograde. Stefan govori o čudovitih 20-% rampah in imenitnem ogrevanju nog za dobrih 360 kilometrov, ki so še ostali. Seveda bi lahko krvni obtok pognal tudi preprosto z espressom ...

Simon in Markus sta traso vnaprej do potankosti preučila: ogledala sta si višinski profil, pregledala fotografije na Komootu in opravila vso domačo nalogo. Pomagalo je le deloma, saj so bili vzponi v živo bistveno težji, kot je nakazoval profil: strmi, ponekod krepko dvomestni v odstotkih in za povrh radi posuti še z nestabilno podlago.

Sončni vzhod, vinogradi in vedno znova pogled na jezero so vsaj razvajali oči; noge so imele takrat druge opravke.

Stefan iste odseke južno od Balatona opisuje kot neverjetno naporne za vožnjo. Temu so se pridružile dolge, odprte ravnine in veter. Zanimiva mešanica: načeloma hitra, v praksi pa nenehno prekinjena z mesti, na katerih je trasa pokazala zobe.

Organizator temu pravi mešanica Champagne Gravela, odprtih cest, razsutih in strmih vzponov, tehničnih sekcij ter medtem že razvpitega Sand Pita. Opis drži – le pri Champagne Gravelu se v mislih morda ne gre predolgo zadrževati pri šampanjcu.

Stefan in Kirin sta pri 100. kilometru dosegla prvo od treh okrepnih postaj. Za dogodek, ki je načeloma zasnovan kot unsupported, se to sprva morda zdi nenavadno, a so bile postaje zaradi skromne infrastrukture ob trasi v praksi vse prej kot razkošje. Pozneje se je vendarle našel tudi lokal. Espresso, sladoled, kola in – po Kirinovih besedah – verjetno najboljša torta na svetu.

Po nekaj urah v sedlu je kulinarična objektivnost sicer precej raztegljiv pojem.

Kljub vsemu je bil za Stefana in Kirina čas pod 20 urami še vedno dosegljiv. Cilj je tako počasi dobival konkretno uro.

Simon in Markus sta bila spredaj takrat že zdavnaj prepuščena sama sebi. Njuna skupina se je skozi številne kilometre vse bolj krčila, dokler nista po približno 250 km dokončno nadaljevala sama.

Začetna dirkaška taktika se je medtem skrčila na precej preprost program: poganjaj, jej, pij, išči linijo, repeat.

Malo pred 22. uro sta dosegla tretjo okrepno postajo. Kirin je že opravil svojo dotlej najdaljšo vožnjo, pred njima pa je bilo še okoli 100 kilometrov. Hkrati je s soncem izginila vsaj vročina – s temo pa prikladno tudi pogled na to, kako dolgo se bo vlekel naslednji vzpon.

Srne, lisice in jazbeci so zdaj nadomestili gledalce. Asfalt je še naprej ostajal redka dobrina.

Po 350 kilometrih je vsako Garminovo opozorilo na prihajajočo "neasfaltirano cesto" dobilo določen psihološki učinek. Dlani, zapestja in zadnjica so si bili pri oceni položaja očitno precej enotni. Da so organizatorji tudi na tej točki še našli razdrapane in prečno nagnjene odseke washboarda navkreber, priča vsaj o doslednosti.

Nekoč se je iz noči spet prikazal Badacsony. Ob 1:30, po 19 urah in 33 minutah, sta Stefan in Kirin prečkala cilj: 31. mesto overall in peto mesto med ekipami.

Nekaj petk, malo klepeta z organizatorji – in potem? Hotel, prha, postelja?

Ne povsem.

Odločila sta se, da se takoj odpravita na približno dve uri in pol dolgo vožnjo domov v Graz. Takrat sta bila budna že približno 26 ur, a po 371 gravel kilometrih očitno še vedno dovolj navita. Nekaterih odločitev ni treba pojasnjevati. Treba jih je le preživeti.