Kolesarjenje po trailih in kolesarske ture na Weissensee

Nekaterim krajem na tem planetu je usoda očitno še posebej naklonjena. Maldivi s svojimi sanjskimi plažami spadajo mednje, Veliki koralni greben pred Avstralijo in morda tudi Islandija s svojimi vročimi vrelci.
Zagotovo pa med najljubša igrišča narave spada visokogorska dolina na jugozahodu Koroške, ki je umeščena med Ziljske Alpe na jugu in skupino Latschur na severu. Tam, le streljaj od Italije, Slovenije in Vzhodne Tirolske, leži Weissensee.

Tu ni hrupnih motornih čolnov ali močno obremenjenih prehodnih cest, temveč pretežno spokojna tišina in naziv „zdravilno klimatsko letovišče“.
Edini načini, kako v celoti raziskati na zahodu močvirnato, na vzhodu pa fjordsko jezero, so peš, z linijsko ladjo ali z gorskim kolesom – vključujoč privlačne kombinirane možnosti.

Direktno z obale jezera vodi 13 označenih MTB-poti s skupno dolžino 150 kilometrov v okoliški gorski svet. Tehničnih izzivov na teh poteh skorajda ni. Gozdne ceste pa ne skoparijo z naravnimi lepotami, okusnimi kulinaričnimi postanki, številnimi možnostmi kombiniranja, rednimi razgledi na Weissensee ter, za vse "bio-kolesarje", kondicijskimi izzivi.
Z naravno areno Koroška je na voljo povezava do dodatnih 800 kilometrov označenih poti v dolinah Gitsch-, Zilj- in Lesachtal. Prav tako se lahko odpravite v Dravsko dolino, če so gostje že raziskali ponudbo ob samem jezeru.

Pred desetletjem so prepoznali znamenja časa in z Weissenseetrail ter dve leti kasneje z Naggl- in Panorama-Trail zgradili tri prijetne enoslednice na Naggler Alm, visoko nad južno obalo.
Skupaj z osmimi linijami na Nassfeldu in Flow Trail z asfaltiranim pumptrackom v Tröpolachu, ki so jih leta 2019 združili v "Trailworld of Mountains & Lakes", tako tik pred italijansko mejo ponujajo široko ponudbo tudi za sodobno, z žičnicami podprto gorsko kolesarjenje.
Obema vidikoma, uživaškemu kolesarskemu turizmu kot tudi bolj adrenalinskemu kolesarjenju po enoslednicah, smo zelo naklonjeni – zato smo ob našem obisku preizkusili oboje.

Kot izhodišče in chillout-območje po vožnjah nam ni služilo nič manj kot prva izbira za kolesarje ob Weißenseeju, štirizvezdni hotel & Chalets Regitnig v Techendorfu. Njegov zdajšnji poslovodja Michael Eder je leta 2016, še kot mlajši vodja, sprožil gradnjo enoslednic in pri tem tudi pomembno sodeloval pri pogajanjih ... še kakšno vprašanje?

Gostitelji že več kot 100 let in v peti generaciji so se že leta 2001 pridružili Mountain Bike Holidays in od takrat naprej nenehno širili svoje udobje, prilagojeno kolesarskim turistom. Spekter sega od luksuzne kolesarske garaže z možnostjo polnjenja, pralnega mesta, montažnega stojala in sušilne naprave do kolesarskega info kotička.
Trije lokalni, certificirani MTB-vodniki, med njimi tudi Michael, vodijo ture ali ponujajo tečaje tehnike vožnje. V sosednji izposojevalnici koles imajo gostje Regitniga ugodnosti, in če se na poti zgodi okvara, se lahko zanesejo na reševalno storitev svoje nastanitve.
K temu se dodajo še tisti "standardi", ki verjetno ugajajo vsem gostom tukaj - polovica jih išče aktivne počitnice, druga polovica pa mir - in ustvarjajo poseben Regitnigov čar: ogromni, okusno urejeni chaleti, izvrstna kuhinja z odličnim osebjem, luksuzni spa ob jezeru na prijetni zasebni plaži in, naš favorit, v oazo miru preurejena čolnarna tik nad vodo.

Od decembra 2024 Michael Eder skupaj z ženo Jasmin in bratom Markusom drži vajeti v rokah, mama Irmgard, rojena Regitnig, še vedno pridno pomaga, medtem ko šesta generacija, zdaj že trije člani, že brzi po glavnem poslopju s 30 sobami in apartmaji. Kljub vsemu luksuzu: še vedno pravi družinski posel!

Med znamenitostmi regije je zagotovo obkrožitev Weissenseea. Logično je, da smo tudi mi to čudovito in panoramsko bogato turo vzeli pod drobnogled.
V standardni različici je dolga približno 30 kilometrov in ima 700 višinskih metrov, vendar se »Veliki krog okoli jezera« lahko razširi v celodnevni preizkus kondicije z izleti na zahodno obalo, Tschabitscher, na Belo steno, Alm hinterm Brunn, Techendorfer Alm in Naggler Alm. To ustreza tako imenovani »ZLATI turi«, vzdržljivostnemu preizkusu s knjižico za žige in spominskim darilom (podrobnosti glej informativno okence). Prav tako Weissensee-Schiffahrt omogoča skrajšanje, na primer na približno 20 km/600 višinskih metrov (z ladjo do vzhodne obale).
Priporočljivo je, da se turo začne v smeri urinega kazalca. V nasprotnem primeru postane vzpon na Bodenalm precej zahteven s strmimi odseki in dolgotrajnimi vzponi.

Uradno izhodišče je tako imenovana senčna stran Techendorfa. Glavno mesto ob Weissenseeu je namreč razdeljeno, most čez najožji del jezera že od 11. stoletja povezuje južno in severno obalo.
Pristanišče za ladje, restavracije, turistična informacijska pisarna, žičnica, kamp, kopališče – vse se nahaja okoli najožjega dela jezera, ki ga je do leta 1967 povezoval precej majav in zaradi pomanjkanja ograje pustolovsko delujoč lesen most. Nekoč so tu čez prečkale visoko naložene vozove s senom ali težke vozove z lesom na poti z travnikov do kmetij, iz gozda v žago in obratno. Če je bila pot predolga ali preozka, so uporabili tudi splave.
Mi pa zdaj brez težav in udobno prečkamo na asfaltirani cesti čez sodobno armiranobetonsko konstrukcijo na sončno stran.

Po kratki vožnji po obrežni cesti se kmalu nadaljuje po gozdni poti, ki vodi strmo navzgor proti vzhodu, ves čas ob severni obali.
Že po le nekaj višinskih metrih se prvič skozi gozd zablešči Weissensee, globoko moder do smaragdno zelen. "Od zdaj naprej bo le še boljše," obljublja Michael, vodja hotela Regitnig, ki si je vzel čas, da nas spremlja na delu poti. In res: Tako strmo, kot se gozdnata pobočja Sončne strani spuščajo proti obali jezera, tako impresivno se jezero s svojo značilno belo obrobo vedno znova izstopajoče dviga iz svoje okolice. Čudovito gorsko panoramo pa nizko ležeči oblaki nekoliko zastirajo – a vsega pač ne moreš imeti!

Po drugi strani pa vzameš, kar dobiš, in Michael nas hitro prepriča, da se odpravimo še kilometer višje, do planine Hinterm Brunn.
Postanki na planinah so v regiji, kjer imajo zaščiten svoj alpski sir in slanino na ravni EU, kjer redno pošiljajo svoj "Gurmanski splav" čez jezero in skoraj vsak teden praznujejo kulinarične dogodke, kot so Polentini ali Zeljni festival, pravzaprav obvezen del programa.
Ampak: Za prave specialitete regije smo tu prehitro. Ste že slišali za "Faulerkas"? Ali za "Glundner Kas"? Prvi je obogaten s kosmi skute, drugi s kumino – oba pa sta ponos Koroške, ki poleti počasi kot lavastruga polzita čez robove kruha in v človeška požiralnika. Zdaj maja pa na planini še ni mlečnih krav in zato tudi ne mehkih ali topljenih sirov.

Pa nič zato. Prvič, tudi še obstoječe zaloge trdega sira iz prejšnjega leta so okusne, drugič, števec kaže 4 km/350 vm po začetku, kar še ne pomeni nujno časa za malico. Zadošča tudi kava ali kozarec kislega mleka (z marelico!).
In tretjič, planina za Brunnom navdušuje s številnimi drugimi atrakcijami. Na primer tekaške race, tri na število, katerim je oskrbnica koče Christine Rindler pred kratkim dodala tri racake. Poleg tega prisrčni zajčki, crkljiva mačka, čreda mlade živine in množica bonsajev.

Bonsaji? Res je. Približno tri ure na dan preživi Christinin mož Stefan z nego svoje bonsajske zbirke. Že samo pravilno zalivanje je prava znanost, odvisno od starosti ali lokacije mini dreves pa vključuje občasno presajanje, razčesavanje in krajšanje korenin ali preprosto obrezovanje.
Večno bi lahko vrtnarski umetnik, ki zaradi svoje strasti včasih potuje po vsem svetu, predaval o svojih malih priljubljencih: da je v bistvu lahko vsaka rastlina bonsaj, kako doseči rast debeline in zakaj so za to potrebne žrtvene veje, kaj pomeni drobno razvejanje itd. itd.
A vseeno: na obzorju ne bo nič svetleje, medtem pa postaja vse bolj vetrovno na sedlu med Weissenseejem in Dravsko dolino; zato se odločimo, da je bolje napredovati.

Nazaj na razcepu, kjer smo zapustili dejansko krožno pot okoli jezera, postane profil valovit, pot pa mestoma spektakularen. Enkrat se za ovinkom nenadoma dviga skalna stena, tako nepričakovano, gladka in visoka, da se človek preprosto mora ustaviti in si jo v miru ogledati. Drugič se zdi, da je urejena gozdna cesta divje izsekana v goro, spet drugič pa grozi, da se bo ista gora kot kamnito pobočje preprosto zvalila čeznjo.
In vedno znova se odpirajo fantastični pogledi na jezero in njegove obalne predele ter na geološko tukaj razdeljene Ziljske Alpe: na eni strani apnenčasta kamnina, ki se vzpenja v tako ponosne vrhove, kot sta Spitzegel ali Vellacher Egel; na drugi strani prastara kamnina skupine Latschur, ki južno od Drave pravzaprav ne bi smela biti več prisotna, saj ta reka običajno ločuje Južne apnenčaste Alpe od prastarih kamnin.

Po dveh serpentinah se nato spustimo nazaj na dobesedno višino jezera in takoj za kampom ter kopališčem Ortsee dosežemo vzhodno obalo.
V lepem vremenu za kopanje bi se tukaj splačalo skočiti v vodo. Tako pa zapustimo Weissensee pri Möselu za naslednjih 15 kilometrov in namesto tega na kratko sledimo toku reke Weissenbach, preden nas cesta Farchtensee ob potoku Tscherniheimer vodi proti jugu.
Kaj je naš naslednji cilj? Hermagorska planina Bodenalm, saj je obilni Regitnigov zajtrk zdaj že prebavljen in v naših želodcih je prostor za planinske dobrote.

Zadnjih deset kilometrov vodi pretežno po asfaltu skozi bujno zelene travnike, romantične trstičje in ponudbo nežnega vodnega turizma nazaj do izhodišča v Techendorfu.
Ker je do našega okusnega 6-hodnega menija v Regitnigu še nekaj časa, se dodatno podamo malo proti zahodu, prečkamo trstični pas, prebiramo informativne table o mokriščih in barjih ter opazujemo različne stvari, ki lezejo, letijo in plavajo.
Vendar pa se z zdaj prihajajočim vetrom hitro in še temneje vračajo oblaki, ki so se popoldne razkadili. Imenujte nas strahopetne, vendar raje kot z zunanjih razglednih ploščadi opazujemo prihajajoči dež iz prostora za sprostitev v jezerskem spa centru ali iz genialne jezerske dnevne sobe, udobno in varno zleknjeni za panoramskimi okni ...

Česar zaradi prehajajoče fronte žal ne bomo doživeli, je sprehod skozi Techendorf, ki je lahko precej očarljiv, saj: tukaj se rustikalna pristnost srečuje z južnjaškim šarmom.
Z značilno koroško sproščenostjo pijete italijanski espresso na okrašeni leseni terasi, medtem ko čolni na vesla in pedalini lenobno plavajo v vodi tik ob vas; privoščite si sladoled z dvema ali tremi kepicami, uživate v ribjih specialitetah, sveže ulovljenih iz jezera, ki je globoko do 99 metrov, ali pa se zabavate v toplih poletnih večerih ob partiji mini golfa.

Ne zveni ravno kot zabava in divje nočno življenje? Točno tako. "Tipični gostje Weissenseea so družine," pravi vodja Regitnig, Michael. "Medtem ko en starš zjutraj skrbi za otroke, drugi opravi kolesarski izlet. Opoldne se nato vsi srečajo na plaži in skupaj kaj počnejo."
Možnosti za to segajo od klasičnega popoldanskega kopanja, različnih vrst vodnih športov, vključno z ribolovom, do pohodništva, voženj s kočijami ali Segway izletov. Toda ne glede na to, za kakšno dejavnost se odločite: turkizna modrina Weissenseea je vedno prisotna!

Enako velja tudi za turo drugi dan. Kajti kdor se odloči za trail kolesarjenje na Naggler Almi, se nikakor ne bo moral odreči panorami nad Weissensee - prav nasprotno!
Trditi, da je bila maksimizacija razglednih točk vodilo za posamezne poti trailov, bi bilo seveda pretirano. Toda brez dejanskega posvetovanja z graditelji trailov, zgodnjimi mojstri svoje obrti, si drznemo trditi: vsaj ob robu je bil ta vidik že upoštevan - če ne drugače, pa preko lokalca Michaela Regitniga, ki je v okviru predhodnih pogajanj za Weissensee-Trail osebno s 17 lastniki zemljišč "tekal skozi grmovje".

Sicer pa zgodba o nastanku trail-tria: vzoren primer, koliko začetnega truda je pogosto potrebno v Avstriji za tovrstne projekte - in kako enostavno je lahko kasneje, ko so te ovire premagane.
"Koliko vsega smo morali narediti za prvi trail," se deset let po začetku projekta zmajujoč z glavo spominja Michael. Študija izvedljivosti, informativni večer v občinski dvorani, ogledi na terenu z lastniki zemljišč in žičnicami - celoten program. Georg Grogger, takrat s soprogo Doris, poleg tega, da sta bila organizatorja tekmovanj (omenimo le: Nordkette Quartett in Nordkette Downhill!), tudi vodilni del svetovalne agencije Trail Solutions, je bil odgovoren za otvoritev Weissensee-Traila leta 2016.
Da so Tirolci svoje delo opravili dobro, kaže z vidika gradnje 2,7 km dolg singletrail - podrobnosti takoj za tem. In kar se tiče projektnega vodenja, je kot dokaz kakovosti, kako se je dve leti kasneje nadaljevalo z gradnjo trailov na Weissensee: "Pri Naggl- in Panoramatrailu smo samo rekli: ‚to in to imamo v mislih - se strinjate?‘ In vsi so rekli: ‚strinjamo se‘," pripoveduje pobudnik projekta Michael Eder z nasmehom.

Kajti da, Weissensee-Trail, v katerega se z veseljem podamo zaradi prijaznega priporočila lokalca kot "najboljšega za začetek", se hitro izkaže za nič kaj preprostega, kot smo sprva in potiho mislili. Glavni krivec za to je še vedno mokra podlaga, ki prinaša nekaj spolzkih kamnov, predvsem pa milnate korenine.
Pri drugem krogu popoldne je situacija že povsem drugačna in z izjemo enega tesnega desnega ovinka v zadnjem sektorju, katerega vrh vedno nekako preseneti in ima stopničasto obliko, lahko pot prevozimo kar sproščeno in zabavno.

2,7 kilometra dolg Weissensee-Trail je v retrospektivi resnično najlažji izmed trojice, kar je predvsem posledica njegovih tekočih, širokih ovinkov in daljših prečnih voženj vmes. Spreten, zelo naraven in raznolik potek se lepo prilega terenu, le redko postane strm in večinoma je dobro pregleden. Zlobni jeziki trdijo, da je njegov najtežji del gramozni ovinek tik pred dolinsko postajo. Razen ene skalnate in gruščnate sekcije na križišču s Panorama-Trailom prevladuje, kar se tiče podlage, oprijemljiva gozdna tla.
Za prave mojstre bi lahko podpisna pot morda vsebovala še nekaj več dodatkov za igranje in skakanje, začetnikom pa so morda sumljive sicer nikoli pretirane, a vseeno relativno pogoste (poševne) korenine. Kar pa bo zagotovo všeč vsem: trenutki, ko gozd oziroma trasa žičnice odpre vidne osi ali ko pot prečka oziroma se dotakne smučišča. To sicer manj zaradi neposrednega užitka v vožnji, ampak zaradi čudovitega razgleda na jezero in gore, ki ga je zaradi ne preveč zahtevne poti mogoče ustrezno uživati.

S takšnimi trenutki ne skopari, kot že nakazuje njegovo ime, tudi Panorama-Trail. Vendar si je te najprej treba prislužiti, saj se po vstopu pod smučarsko postajo začne še dober kilometer dolga, gozdnata pot s kratkimi vzponi proti zahodu, preden se začnejo preostala dva kilometra pravega spusta.
Verjetno zato, ker je podlaga - čeprav še vedno naravna - bolj očiščena kot pri drugih dveh možnostih, je v povezavi s Panorama-Trailom pogosto slišati predpono "Flow-". Ampak nič zato, še vedno nudi veliko zabave.
Razen morda na kratkem odseku v najbolj razglednem delu, če preizkušate čisto novo kolo. Na teh treh širokih ovinkih skozi redko, nizko grmičevje namreč zaradi deževne noči ali - kot nakazujejo delno izpostavljene cevi - težav z drenažo prežijo nekaj vodnih lukenj in blatnih metrov.

Sicer pa je Panorama-Trail precej ozka, z mnogimi skakalnimi elementi začinjena ovinkasta proga, ki na določenih mestih v le nekaj metrih premaga precej višinske razlike - predvsem v obliki nagnjenih ovinkov.
Gre za skupno 3,2 km dolgo vijugasto in valovito linijo, ki predstavlja drugo od treh poti skozi gozd. Šele od sotočja z Weissensee-Trailom se vzdolžne in prečne spremembe umirijo ter prevzamejo profil pionirja.

Čas za odmor! Kajti za to je Naggler Alm, ki je že v začetku 2000-ih let, zahvaljujoč tehničnemu poligonu lokalne šole za gorsko kolesarjenje, ki se nahaja blizu zgornje postaje, postal MTB-tehnična vroča točka regije, popoln.
S pogledom na Nassfeld najprej in nato z regratovim sirupom nas je skrbno okrašena koča Naggler Alm takoj očarala. In ko najemnik Christophe Neveux, mož z neizigrano francosko poreklom in pisano pokrivalo, prinese še brusnično-makov kolač, ki bi po velikosti in okusu zlahka zadostoval za deset dodatnih voženj po poteh, smo dokončno v sedmem nebeškem planinskem raju.
Zakaj bi se sploh, še posebej zdaj, ko sonce pokuka ven in zapeljivo pomežikne proti postavljenim ležalnikom, ponovno dvignili s tega čudovitega kotička?

Res je, Naggl-Trail! Zaradi dostopa preko planine je to najbolj položen in najdaljši (5,1 km) od treh linij in ima dvodelni značaj:
Oči na peclje in koncentracija je potrebna v zgornjem delu, ko se prečka zapornica. Hitro si na valovitem terenu znova in znova nabiraš zagon in - če želiš - tudi nekaj časa v zraku, vendar moraš oboje nadzorovano usmeriti skozi precej ozko, mestoma rahlo izpostavljeno traso z nekaj spremembami smeri. Po prvem prečkanju gozdne ceste sledi občutek 200 zavojev (dejansko jih je verjetno le 20) z vmesnimi nekoliko bolj zahtevnimi elementi: kamnite plošče, koreninske stopnje, presenetljivi strmi odseki.

Drugi del po še enem prečkanju ceste navdušuje z duatlonom gozdne kopeli in valovanja. V nakazanem slalomu se pelješ tik pod uradno planinsko potjo skozi gozd, vse pa je žametno zeleno in prijetno mehko.