Krog okoli Dachsteina — z električnim pogonom Bosch

"Bajčni travnik v Ramsauu, kjer se pot ovija proti Dachsteinovi južni steni!"
"Peči!"
"Ampak ne brez predhodne krafne na Ritzingerhütte ..."
"Seveda Pflindsberg, z razgledom na Altaussee, Trisselwand in jezero."
"Bachlalm skupaj z njenimi svizci."
"Pot po vzhodni obali!"
"Jezero Ödensee in koča Kohlröserl."

Kmalu bo minilo že skoraj dve desetletji. Nešteto ur sta od takrat kot prostovoljca opravila upokojeni pek in nekdanja učiteljica športa, geografije in nemščine. Kadar je odtaljevanje snega to dopuščalo, sta se vedno odpravljala. Najprej nižje ležeči odseki, pozneje vzponi in planine. Približevanje z avtom, dokončanje s kolesom, z baterijsko vrtalko, tablami in vijaki v prtljagi.
Videla sta prihod e-koles in odhod klasičnih gorskih koles. Tudi njun vozni park je medtem motoriziran - sprva kot popust zaradi Walterjeve pljučne bolezni; danes Rosi tudi ne bi več pogrešala olajšave, ki jo prinaša pritisk na gumb. Z nasmeškom se spominjata svojih nekdanjih Kettlerjev in Marinov ter svojega veselega začudenja, ko jih je prva legalna ponudba tur v Salzkammergut končno ni več prisilila bežati v sosednjo državo.

Sedimo z zakoncem Putz v vrtu gostilne Agathawirt, ko nam pripovedujeta svojo zgodbo. Za Dachsteinrunde in njene kolesarje je tradicionalna podeželska gostilna ob vznožju Pötschena z mogočnimi drevesi, debelimi hišnimi zidovi in izvrstnimi kulinaričnimi stvaritvami krajevna točka od samega začetka.
Gospodinja Andrea Schenner se nam pridruži. Šteje med najzgodnejšimi in najbolj odločnimi zagovorniki projekta in ga do danes nosi kot predana gostiteljica s srcem in dušo. Najnovejši dokaz: pravkar v e-bike garažo prenovljen skedenj, v katerem med drugim deluje dvanajst Bosch polnilcev. Z le malo zamude prispe tudi Martin Huber, ki kot mastermind Salzkammergut Trophy ni nepomemben pri turističnih poudarkih v regiji.
Naš začetek dogodivščine Dachsteinrunde epowered by Bosch si težko predstavljamo bolj posrečeno kot v tej družbi.

Na prvi pogled se ni nič spremenilo. Tiho in mirno ležijo koče in Trempel v kotlini, od daleč zvonijo kravji zvonci, še bolj od daleč pozdravljajo gole skale več dvatisočakov. Lačni planinci se okrepčajo z narezki na deski (Brettljause) in sirovimi cmoki (Kasnocken), kolesarji pa z rdečimi obrazi po 800 višinskih metrih vzpona iščejo senčne kotičke. Iz vrat prijazno nasmejana pride Marianne. Pisano vzorčasta delovna obleka, bela predpasnica, kratki črni lasje – natanko kot ob našem zadnjem srečanju 2006. Zdi se, da je čas pri pastirici na Viehbergalm minil povsem brez sledu.
Ob drugem pogledu pa je seveda marsikaj drugače. Predvsem e-kolesa so naslonjena ob ograje Ritzingerhütte in podobnih koč, namesto da bi za hrano in pijačo mnogi najprej vprašali po možnosti polnjenja (na žalost: ne!). Poleg domačih sokov, pinjenca in almske kave si človek rad privošči tudi kozarec dobrega vina. In voda za umivanje in gospodinjske potrebe zaradi obsežnih naložb v zajem vodnih virov ni več pomanjkljiva. Življenje z vsemi svojimi trendi, potrebami in marketinškimi idejami (konkretno gre za "Almkulinarik by Richard Rauch", ki prinaša sauvignon blanc od Strauss iz Gamlitza in modri zweigelt od Dworschak iz Leutschacha v Kemetgebirge) se torej ne ustavi niti pred najvišjo točko prve etape Dachsteinovega kroga.

Marianne Gruber že 20 let preživi vsako poletje na planini Viehbergalm. S tem praznuje isto obletnico kot Dachsteinrunde, katere trasa vodi prav mimo njene koče (nasvet: možnost prenočitve!). Kmetica iz Gröbminga je ena izmed mnogih prijateljev, podpornikov, uporabnikov, pomočnikov, spremljevalcev in tistih, ki so tlakovali pot tej čezmejni večdnevni turi. Pri tem je 66-letnica glede letnic in zgodovine nastanka precej bolj prepričana kot odgovorni za klasiko med MTB-turami:
1998 sta se njeni dve hčerki, Birgit in Bernadette — ena študentka, druga maturantka — odločili, da bodo za poletno delo odšli na planino. Znotraj družine je do danes legendaren njihov takratni zahtevek: "Oče, potrebujemo dve kravi!" Štiri poletja pozneje je bilo znanje, ki sta ga pridobili pri izdelavi sira, izpopolnjeno, stara koča z zemeljskim kletom in svetlobo sveč preurejena v dokaj bivalen dom, kupili so nov stroj za maslo — in pastirski par se je ravno poročil. In tako je bilo Marianne, da se pri svojih hčerah izuči in nadaljuje gostinsko dejavnost.

Natančen začetek, kaj šele pobudniki Dachsteinrunde, je danes težko rekonstruirati (seveda smo to vseeno poskusili, glej spodaj). Naše lastne annale, prejšnje zgodbe in dokumentirane povezave s tri leta mlajšo Salzburger Almentour vseeno kažejo: Moralo je biti leta 2002, ko so prve smerne table za čezmejno večdnevno turo zabili v zemljo.

Zaradi zgodnjega nastanka in pokrajinske lepote se je Dachsteinrunde, ki večinoma poteka po gramoznih gozdnih in asfaltiranih stranskih cestah, že kmalu in trajno vpisala na sezname želja domačih turnih kolesarjev. Razen nesorazmerno daljše in neokrožne Alpentour ni bilo namreč veliko legalnih možnosti, da bi se posvetili gorskokolesarskemu hobiju — še posebej kot množično primeren vikend-izlet ali kratek dopust.
Sčasoma so turistični odgovorni pametno dodali nasprotujočo različico ("rdeča"), več kondicijsko in/ali tehnično zahtevnih dopolnitev ("črna") in nazadnje uživaško gurmansko in wellness različico (4-dnevno) ter jo skupaj z OÖ Tourismus profesionalno tržili, vključno s prevozom prtljage. Prvotno modro označena obhodnica okoli kralja Dachsteina je dolgo časa uživala nepoškodovano priljubljenost, preden je nekoliko zdrsnila pod kolesa naraščajočega navdušenja nad traili.

Po besedah vseh gostilničarjev in ponudnikov nastanitev, ki smo jih povprašali na poti, se je število kolesarjev Dachsteinrunde v luči pandemije korone ponovno povečalo. A na klasično gorsko kolo danes prisega le še peščica. Raje sedlajo svoja na novo kupljena ali že dlje uporabljena e-MTB in se sorazmerno brez težav teleportirajo čez gore in državne meje. In namesto da bi, kot prej, potovali v krogu prijateljev ali v okviru kluba, se zdaj raje odpravijo na turo s partnerji ali življenjskimi sopotniki.
Vzporedno turistični delavci petih vključenih turističnih zvez načrtujejo osvežitev. Razlikovanje Dachsteinrunde rdeča in modra bo verjetno kmalu odveč; v času e-koles so odvisne variacije naklonov glede na smer vožnje preveč nepomembne. Jeseni 2021 se bo začelo novo označevanje obeh preostalih različic v skladu z nedavno s strani Salzburga prevzetim standardom.
V veliki meri že izvedena je "elektrifikacija" Dachsteinrunde: številni partnerski obrate ob trasi (podrobni seznam glej infookvir spodaj) so opremili z Bosch Fast-Charger polnilci, ki omogočajo hitro in udobno ponovno polnjenje baterij e-koles med kavico, kosilom ali popoldansko malico. Projekt se imenuje "Dachsteinrunde epowered by Bosch" — izjemno prednost v primerjavi s prenašanjem rezervne baterije smo tudi mi v polni meri izkoristili, skupaj s sodobnimi izposojevalnimi kolesi Goisern Bikeworld.
In še ena inačica je pripravljena za zagon: "Dachsteinrunde VR", ki obljublja most od klasike ponudbe k sodobni izvedbi in od turnega kolesarjenja do etapne tekme: po vzoru Salzkammergut Trophy Individuell je večdnevno turo zdaj mogoče z aplikacijo za sledenje prvič opraviti na čas (oz. pri e-kolesu preprosto na prevoz) — vsaj vzdolž enega dnevnega vzpona. Za ta namen koristna markacijska dela za izpostavitev startnih in kontrolnih točk ter etap naj bi bila zaključena 13. avgusta. Izven teh točkov v vrednotenih odsekih so dovoljeni postanki, uživanje v naravi, postanki v gostilnah in celo prosta izbira poti.

"Ups! Nimaš internetne povezave!" Namesto vmesne ocene odločilnega vzpona prve etape nam aplikacija, odgovorna za lociranje in merjenje, na Viehbergalm le javi napako. Težave sodobne tehnologije ...
Morda se bo programska oprema, ki v ozadju še teče, pozneje, ko bo spet vzpostavljena povezava, vendarle obnesla drugače? Dobro vsaj, da kot varnostna kopija in dokazilo za vpis v razvrstitev Dachsteinrunde VR velja tudi naknadno nalaganje GPS-sledi.

Kakor koli, saj mi kot e-kolesarji v virtualni razvrstitvi nismo vozili na čas. Dachsteinov ledeniški sij ob jutranjem soncu, prehod v Štajersko po "individualni varianti" čez Halleralm in Pötschenwand, čudoviti Ödensee in njegova izredno okusno urejena Kohlröserlhütte s priloženo trgovinico z dobrotami, jezero Salza, ki je delovalo kot fjord, na katerem so veslaški čolni in SUPi tako mirno sobivali ... Danes smo res že videli preveč lepega, da bi si zaradi aplikacije na mobilnem telefonu pokvarili razpoloženje!
Da o nadaljnjih vrhuncih dneva, ki naj bi še sledili, niti ne govorimo: divje romantična soteska Öfen, ki tako spektakularno razdvaja Stoderzinken in Kamm, da se cesta, ki vodi skozi njo, skoraj tako strmo spusti navzdol kot tamkajšnji potok Gröbminger Bach; Ennstal z zelenimi travniki in raznolikimi naravnimi potmi, včasih neposredno ob reki, včasih gor in dol skozi gozd; odlična kuhinja Franza Danklmaierja ml., Grafenwirt v Aich in ustvarjalec sodobno interpretirane, domače kulinarike; in nenazadnje: vzpon proti Dachsteinovi južni steni ter jabolčni štrudelj na Brandalm."

Pozorni bralci ali tisti, ki poznajo projekt ali okolico, so najpozneje ob tej točki opazili: S kombinacijo prog in dnevnega programa se divje prebijamo skozi ponudbo Dachsteinrunde.
Z okrnjeno različico Goiserer Schleife za začetek in z načrtovanim dodatnim krogom v Ramsau se gibljemo v izjemno zahtevnih koncih. Hkrati etapi Bad Goisern in Filzmoos — torej le dve namesto običajno priporočenih treh — kažeta na načeloma ambiciozen podvig.
„Imamo pa e-kolesa“, to kot pomirjevalo deluje le delno. Noge so sicer razbremenjene v tisti meri, kolikor brenčijo Boschovi motorji. A tudi najhitrejši polnilci, ki jih, na naše veliko veselje, najdemo na več (tudi v aplikaciji Spoferan označenih) polnilnih postajah, nas prisilijo, obtežene s foto nahrbtnikom in upočasnjene zaradi fotografskega naloga, v več kot le eno večurno pavzo.

Nasprotno pa skrajšane poti, cestne variante, obvozi in kolesarske poti že od nekdaj omogočajo, da se nekaterim izzivom Dachsteinrunde odvzame grozljivost ali se jim popolnoma izognemo.
Kar se je posebej izkazalo za skupine z različnimi zmogljivostmi, je bilo zato tudi kot pravilo vključeno v sodobni VR-izvedbi: Usmeritev prog je, razen treh odsekov s časovnim merjenjem, prosto izbirna; obstoječa trasa z različicami je torej le (dobro) priporočilo, od katerega se lahko denimo ob slabem vremenu brez skrbi odmaknete.

Mimogrede: tudi pogled s terase Salzburger Dolomitenhofa na Bischofsmütze & Co. je prav lep. Nahaja se v Annabergu in je torej na začetku zadnje tretjine Dachsteinrunde; ta 3‑zvezdični hotel si je prav tako že od samega začetka večdnevne ture ustvaril sloves zanesljive nastanitve.
Seveda je samoumevno, da če že ne spimo in ne zajtrkujemo tam, vsaj skočimo na klepet k Bergschoberjem. Ujamemo šefa Georga za hišo v kolesarskem kontejnerju. Tam ravno namešča šest povsem novih Bosch hitrih polnilnikov.

Med pogovorom o starih izzivih (ključna beseda: dovoljenja za trase) in novih časih (še enkrat: e-kolesa) se znova pojavi vprašanje, ki nas muči že od našega začetka v Gornji Avstriji: kdo je pravzaprav izumil Dachsteinrundo?
»Prepričana sem za tisoč odstotkov, da je Martin (Huber, op. ured.) kot prvi rekel: ‚Da könnt ma doch fesch rundherum fahren‘,« je trdila Andrea Schenner, gostiteljica gostišča Agatha. »Ne, jaz nisem bil,« je pa domnevni pobudnik ostro protestiral. Na štajerski strani je Marianne Gruber sumila, da je za tem nekdanji vodja turizma Georg Pliem skupaj z vplivom Alpentour. »Ne, zagotovo ne,« je takrat vendarle nasprotoval naš začasni vodnik Heinz Sieder.
In kakšna je različica iz Salzburga? Georg Bergschober okleva. »Ne vem. Gornji Avstrijci so že imeli nekaj posameznih tur, Štajerci Alpentour. Manjkalo je naš del od Ramsaua do prelaza G'schütt. In ko se je o tem govorilo, je vse to verjetno bolj po naključju postalo ena velika celota.«

To je solomonska odločitev, s katero se z veseljem odpravimo, da bi našo, žal brez vrednostne presoje, vendar še zdaleč ne brez vrednosti, misijo pripeljali do konca.
Goiserski turistični delavci bodo naključno različico kasneje po skrbnem raziskovanju še posredno potrdili: Takratni direktor zdravilišča Siegfried Mittendorfer meni, da je ideja o obkrožitvi Dachsteina z gorskim kolesom dozorela v krogih kolegov in v pogovorih z drugimi turističnimi organizacijami ter nima pravega izumitelja.

Zgodbe si bomo morali za zdaj pripovedovati v krogu. Andrea Schenner prav zdaj hiti skozi vrt gostilne Agathawirt s hitrimi koraki, da bi sedežne blazine in jedilno posodo zaščitila pred naslednjim dežnim nalivom. O Martinu Huberju ni niti sledu, tudi z rahlo zamudo ga ni na vidiku. In zakonca Putz danes seveda tudi nista več tukaj.
Ampak to ni pomembno. Najpomembnejše vprašanje smo Walterju in Rosi že na začetku zastavili. Ali se bosta lotila jeseni predvidene prenove označevanja Dachsteinrunde, sva ju – glede na njuno omajano zdravje in napredovanje starosti bolj previdno – povprašala. „Upamo,“ je prišel odgovor kot iz topa. „Konec koncev s tem preživiva toliko prijetnih ur.“
Sveže nazaj s kolesarjenja, klepetanja in uživanja, to upanje zlahka razumemo.