Test kolesarske prikolice Veolo 2.0: teža in cena

Zanimivost: avtorica Bikeboarda NoMan v zasebnem življenju dosledno ignorira novejše in najnovejše revolucije v kolesarskem svetu. Njena najbolj preizkušena postavitev za vsakoletni aktivni dopust z družino in samooklicano no-car-policy v čudovitem Salzkammergutu: dve treking kolesi znamke KTM iz prejšnjega razvojnega tisočletja – brez elektrike, brez baterij, brez navlake; kolesarska prikolica znamke Thule – stara in obrabljena, a vsestranska; ter Woom, primeren otrokovi trenutni starosti.
Potem pa je tako naneslo, da je ljubljeni Thule postal plen plamenov. Prvi poskus Salzkammerguta brez zelenega starodobnika se je izkazal za nezadovoljivega, kajti: kako v zgolj štiri kolesarske torbe stlačiti vso kramo za dolge dni med gorami in jezeri? Kam med kopanjem obesiti brisače, da se posušijo, in preznojene drese, da se prezračijo? Kako v počitniško hišico prepeljati velik nakup za dva tedna razvajanja brbončic? In s čim spraviti podmladek domov, ko se mu ne ljubi več poganjati?

Vsaj zadnja težava je medtem odpadla. Če je motivacija prava, NoMan junior svojim staršem zdaj preprosto odpelje. Ko vnema popusti, so tu vlečne vrvi – če odmislimo dejstvo, da nobena osemletnica na tem svetu ne gre več v Thule Chariot.
Za letošnje poletje je tako ostalo vprašanje prevoza prtljage. Še toliko bolj pereče zaradi dejstva, da je družinski in počitniški vozni park po novem bogatejši za Stand-Up-Paddle – Lite-model z nekoliko manjšo transportno prostornino in težo, da ga je, jasno, še vedno mogoče smiselno prevažati s kolesom; a navsezadnje vendarle pravi SUP (plus dve vesli), ne pa otroška napihljiva blazina.

Zato je majsko sporočilo za javnost Johanna Schmidta prišlo kot naročeno. Direktor podjetja Veolo je v njem predstavil svojo prenovljeno prikolico, ki naj bi ji kampanja na Kickstarterju pomagala dozoreti za serijsko proizvodnjo.
»Če imate vprašanja, vas zanima preizkus izdelka ali želite dodatne informacije, se lahko kadar koli oglasite. Vedno sem pripravljen prisluhniti,« je industrijski oblikovalec obljubil v svojem sporočilu. In držal besedo.
NoMan pa je svoji starinski počitniški postavitvi dodala še svoj ultramoderni (torej vendarle!) Trek Fuel EX-e. Prvič zato, ker so gradiva za medije Veolu 2.0 pripisovala izrazito primernost za e-bike, kar je bilo seveda treba preveriti. In drugič zato, ker z odraščajočim otrokom mati ne postaja nič mlajša, kaj šele bolj fit, kar se je ob občasnem vlečenju v zadnjem času že pošteno poznalo …
V spokojnem Bad Goisernu se je nazadnje združilo vse, kar naj bi naslednje tri tedne – slednji del nato v Waldviertlu, kjer je nastala tudi večina fotografij s preizkusa – sodilo skupaj: enosledna kolesa, dvosledna prikolica in tričlanska družina.

Na papirju je Veolo 2.0 očitno prepričal v hipu: cilj množičnega financiranja v višini 120.000 evrov je bil z natančno € 185.997,- več kot dosežen. Za vse, ki se tehničnih podrobnosti ne spomnite več oziroma se vam zdaj ne ljubi še enkrat prebrati celotne predstavitve na Bikeboardu, je tu na kratko najpomembnejše:

Veolo 2.0 je modularno zasnovana, vzmetena kolesarska prikolica, namenjena kolesom z 20- do 29-palčnimi obročniki, ki navduši z največjo nosilnostjo 60 kg ob lastni teži zgolj 6,7 kg.
V primerjavi s predhodnikom je bila dvosledna prikolica namensko prenovljena: aluminijast okvir je zdaj 10 cm ožji in 10 cm daljši, kar naj bi skupaj z optimizirano medosno razdaljo in nizkim težiščem (oddaljenost tekstilnega korita od tal: 16 cm) zagotavljalo posebej stabilno lego na cesti. Z obročniki, ki jih namestimo prek praktičnih pest Quick-Lock, je prikolica široka največ 68 cm, zato gre povsod tam, kjer je dovolj prostora tudi za običajno kolesarsko krmilo – in to ob prostornini osnovnega korita za dva zaboja pijače oziroma veliki Eurobox škatli.

Osrednji tehnični element je koncept blaženja podvozja. Patentirano, CNC-rezkano in kovano posamično vpetje koles omogoča, da obe kolesi vzmetita neodvisno drugo od drugega. Sistem je združen z elastomernim vzmetenjem, ki zahteva malo vzdrževanja in je vgrajeno v okvir, zagotavlja progresivno blaženje ter ga je mogoče prilagoditi različnim obremenitvam (5-45 kg/40-60 kg).
Za povezavo z vlečnim kolesom se model zanaša na prav tako prenovljen sistem sklopke po uveljavljenem načelu Thule. Ta je v primerjavi s predhodnim modelom pošteno shujšala in zdaj tehta le še 65 gramov (po navedbah proizvajalca je najlažja na trgu), udobno in bliskovito jo je mogoče upravljati z eno samo roko, poleg tega jo je mogoče celo zakleniti.

Dobesedno nosilno vlogo ima trpežno tekstilno korito, ojačano s karbonom in kavčukom, ki daje togo oporo ter premišljeno združuje lahek ripstop material s hitro sušečo se mrežasto tkanino, skozi katero tekočina preprosto odteče.
Spredaj vgrajeni odbijač ščiti okvir pred poškodbami in preprečuje, da bi predmeti zašli med kolo in prikolico. Konstrukcijo okvirja dopolnjuje vgrajena opora, ki – in tu bodo uporabniki enoslednih prikolic verjetno postali nevoščljivi – omogoča stabilno parkiranje.
Piko na i opremi doda pameten dodatek: z združljivim stenskim nosilcem (€ 39,-) je mogoče plosko zloženo prikolico navpično shraniti na približno enem kvadratnem metru.

Če se vrnemo k uvodoma opisanemu scenariju našega praktičnega preizkusa: glavna želja je bilo družinsko pohajkovanje od jezera do jezera oziroma kopališča, včasih preprosto po otrokom najprijaznejši poti od A do B, občasno pa tudi v obliki »prave« kolesarske (in gorske) ture z otrokovi starosti primerno zahtevnostjo, ki ji je sledil skok v hladno vodo.
V prikolici je zato končalo vse, kar oče, mati in otrok potrebujejo za takšne dni: odeja za piknik, brisače, knjige, igrače za v vodo in na suho, obilica hrane, kopalke in natikači, polnilnik in/ali Range Extender, vedno tudi dežne jakne in dolge hlače, čvrsta obutev, dnevni nahrbtnik, komplet prve pomoči ter glede na značilnosti načrtovanega dostopa do vode tudi zapakiran SUP z vso pripadajočo opremo.
S Stand-Up-Paddlom je v rumeni torbi postalo nekoliko tesno, a njegova razmeroma vitka transportna vreča je načeloma (po dolžini) ravno še zdrsnila vanjo. Brez deske pa je bilo prostora naravnost razkošno, vsaj kar zadeva prostornino seveda na vremenske vplive odporne torbe Veolo Bag 2.0.

Kmalu smo znali ceniti, da je bilo mogoče velikanski glavni predal z dvema pregradama na ježka razdeliti na tri enako velike dele – ključna beseda: ločevanje stvari. Drobnarije, zatezne trakove, orodje in vse mogoče smo pospravili v stranska žepa na krajših stranicah, kjer smo jih zlahka spet našli. Za izrazitejši občutek varno spravljene prtljage med vožnjo bi jima prav prišla zadrga; dejansko pa nas ni nikoli niti približno zapustil noben kos prtljage.
Zelo prilagodljiva rešitev je kombinacija zapiranja Rolltop in navzkrižno napeljane elastike, ki jo je mogoče napeti z regulatorjem vrvice. Zagotavlja tako hiter dostop in vodotesno shranjevanje kot učinkovito stiskanje, po želji pa lahko poveča prostor v torbi ali na vrhu pritrdi dodatno prtljago, oblačila in podobno.

Torba z vsemi ojačitvami, zankami, oblazinjenjem, trakovi in obročki v osnovi deluje zelo robustno in kakovostno izdelano. Namestitev z nosilci Fidlock je hitro opravljena otročja igra. Le prenašanje polne torbe bi lahko kljub oblazinjenemu ramenskemu traku zaradi njenih mer postalo pravi izziv – sami smo se temu modro izognili, saj imamo za prevoz tovora navsezadnje prikolico.
Edina kritika torbe leti na stranska nosilna trakova. Rada drgneta ob kolesi. Pritiskač ali kaj podobnega, s čimer bi ju pritrdili, bi lahko pomagal in našo improvizirano rešitev z zateznim trakom poslal v pokoj.

Bolj iz radovednosti kot potrebe smo pri obiskih »domačih plaž« ob Hallstätterseeju oziroma Kampu, ki so bile vsakokrat oddaljene približno pet kilometrov, uporabljali tudi komplet za vodne športe. Napihovanje oziroma spuščanje SUP-a je navsezadnje trdo delo. Možnost, da si ga kdaj prihraniš in se že od hiše odpraviš z opremo, pripravljeno za uporabo, ima zato svoj čar – da izjemnega nastopa v vlogi Long Vehicle niti ne omenjamo.
Skoraj vedno pa so bili zraven loki nadgradnje Long Load – pa ne le zato, ker se je njihova namestitev v enem primeru izkazala za težavno in zamudno*. Služili so kot praktičen pripomoček za potiskanje, obešalnik za oblačila, senčilo in vrv za perilo, zato so na družinskem glasovanju za najljubši dodatek osvojili vse možne točke.

*Skupaj z oblikovalcem izdelka Johannom Schmidtom smo kot razlog za težave pri pritrjevanju našega prototipa prepoznali luknje, ki niso bile izvrtane povsem na sredini cevi. Kot je zagotovil ustanovitelj podjetja Veolo, so orodja za obdelavo cevi medtem še optimizirali, zato se pri serijskih izdelkih tu ne bo več nič zatikalo.

Ko kolo spremeniš v transporter s skoraj natanko trikratno dolžino in dvojno težo, neizogibno izgubi svoje običajne vozne lastnosti. Johann Schmidt zato tako dolgega vozila tudi ne priporoča za dolge razdalje in/ali zahteven teren. Navdih za njegov izum so bile bržkone kratke vožnje do plaže ali prevozi med vstopnimi in izstopnimi točkami.
Kljub temu je bilo presenetljivo, kako malo je XXL-privesek zmotil NoManin e-MTB in predvsem kako okreten je ostal – za obračanje je denimo zadostovala enopasovna cesta z bankino. Če smo se sprva še bali, da bomo vzleteli čez vsako grbino, smo prav hitro spet začeli zaupati gravitaciji & Co. In če smo se že vnaprej videli, kako vijugamo in se zibamo, smo kmalu presenečeno ugotovili: saj gre!
Seveda vse z mero in pametjo. Takšna vprega ne prenese niti sunkovitih sprememb hitrosti niti ovinkov, odpeljanih brez kančka razuma. Z njo bi se prav tako izognili mestnim območjem ter prometnim kolesarskim stezam ali cestam. Toda samoten travniški kolovoz proti Unterseeju, makadamska cesta skozi vinograde ob reki Kamp – zakaj pa ne? Če ostajata hitrost in naklon kolikor toliko konstantna, gre napredovanje presenetljivo gladko. Da zares zabavnih pogledov drugih niti ne omenjamo.

Veliko pogosteje smo uporabljali kratko oje in v rumeni torbi prevažali bolj ali manj težak tovor. Tu se je Veolo 2.0 hitro izkazal kot vsestransko posrečen paket.
First things first: Pravi ljubitelji trailov utegnejo dvokolesni prikolici očitati omejeno terensko uporabnost, saj enosledna prikolica zlasti čez ovire na poti sledi lažje. Toda sedem let vsakdana in dopustov s Thule Chariotom je NoMan naučilo, da je stabilnost pri parkiranju odklopljene prikolice najmanj enako pomembna, uporabna funkcija otroškega oziroma transportnega vozička pa področje uporabe še odločilno razširi. Tudi pogosto omenjeno zadevanje ob ovire je bolj teoretična težava. Če linijo in hitrost izbiraš s pogledom naprej, dvokolesne zasnove zmorejo presenetljivo veliko. Ne nazadnje zato, ker je težišče nizko in vozne lastnosti vlečnega kolesa ostanejo takšne, kot si jih vajen.
Pri Veolo 2.0 velja še nekaj: zaradi poševno postavljenih koles se zdi prevračanje med vožnjo nemogoče. Iskreno smo poskušali – zaman.

Načrtovanje poti je sicer v osnovi sledilo želji, da NoMan juniorju ne priskutimo kolesarjenja. Zato (še) brez skrajnosti glede tehnične zahtevnosti, podlage ali naklona v eno ali drugo smer. Večino izbranih poti bi bilo mogoče povsem prijetno prevoziti tudi z gravel bikom: urejene makadamske ceste, romantični travniški kolovozi, malo prometne stranske ceste, znane kolesarske poti in le tu in tam kratek odsek čez korenine in kamenje. Veolo 2.0 torej v tem pogledu zagotovo ni bil prignan do svojih meja.
Toda njegovo izvrstno obnašanje med vožnjo je bilo čutiti že od začetka, tudi v nežnem načinu. Na podlagi je ležal mirno in sledil živahno – brez zanašanja, brez zdrsavanja. Tudi ko je postalo nekoliko bolj razrito ali globoko (vrhunec: prodnata struga ob Traunu), je prikolica delovala prepričljivo stabilno. Predvsem pa je vedno sodelovala z vlečnim kolesom, nikoli proti njemu. Kdor pozna "cukanje" na sklopki in nihanje naprej in nazaj, ki se zlasti pri vožnji stoje vedno pojavlja v nasprotni smeri od pritiskov na pedala: pri Veolo 2.0 tega ni.
Prav v kombinaciji z e-bikom je to vredno zlata: izstreliš se v načinu Turbo, čez oviro udariš z načinom Boost, tu je značilno binarno obnašanje pri speljevanju ... z Veolom, ki je ves čas deloval kot del vlečnega kolesa, si lahko zamislimo prav vse.

Približno 20 kg dodatne teže na e-MTB-ju, tudi če gre za model Lite, ne naredi posebnega vtisa. Poraba baterije to potrjuje. Pri zaviranju sicer ne škodi, če dodatno težo pravočasno vzameš v zakup. Toda trditev, da se zavorna pot občutno podaljša, bi bila pretirana.
Drugače je bilo s treking kolesom, ki ga je NoMan za šalo prav tako peljala na dve kratki turi s prikolico. Naključje je namreč hotelo, da je bila v KTM-u še vedno os s sklopko za Thule. Hitro smo zamenjali nastavek in že je šlo – čeprav precej previdneje. Po eni strani se je Veolo 2.0 zdaj že opazno obesil na meča, ki so bila prepuščena sama sebi. Po drugi pa je bilo zaradi skromne širine in profila pnevmatik treking kolesa na kakšnem strmem makadamskem odseku hitro konec zabave oziroma oprijema – tako navkreber kot navzdol.

Ko smo že pri oseh, sklopki in nastavku. Na teh in številnih drugih elementih se vidi, kako temeljito so v Leipzigu premislili tako rekoč vsako podrobnost svoje prikolice. In dejstvo, da pri sestavljanju prikolice navodila še niso bila na voljo, pa je bilo kljub temu vse hitro opravljeno, dokazuje, kako intuitivne so njihove rešitve.
Tudi tehničnim analfabetom, kakršna je NoMan, so denimo takoj razumljive razlage standardov osi in izvedb vpetja osi na spletni strani izdelka. Tako lahko še največji teleban razume, kako se namesti sklopka in kaj je za to potrebno.
Prav tako samoumevni so vsi ti krasni zaskočni mehanizmi: od varovala kroglastega zgloba ojesa prek magnetnih pritrdilnih točk Fidlock do pest Quick-Lock, s katerimi kolesi namestiš oziroma snameš v nekaj sekundah.

Le konec ojesa je poskrbel za nekaj družinskih razprav. Nam bo kdaj že v prvem poskusu uspelo varnostno vrv iz kevlarja oviti okoli okvirja in speljati skozi zanko tako, da majhna kroglica ne bo nadležno visela in ropotala ali se celo zapletla v zavorni disk? Johann Schmidt pravi, da se je ta rešitev, prevzeta iz jadranja, izkazala že pri predhodniku in da dobro deluje. Po potrebi je treba vrv skrajšati na ustrezno dolžino, da ne more priti med kolo oziroma do kolutne zavore. Velja – le da si pri izposojeni opremi za review pač ne moremo privoščiti rezanja.
Poleg tega se je sicer izjemno domiselna podporna noga izkazala za preslabotno in se je redno vdala, ko smo hoteli prikolico parkirati. Ob natančnejšem pogledu pa je bil šibki člen bržkone nosilec, ne lok iz nerjavnega jekla. Na prototipu je bil ta še zgolj preprost 3D-tisk, pri serijski različici pa bo občutno ojačan, da bo plastični del zdržal obremenitve.

Naj bo dvokolesni nakupovalni voziček, mobilna čolnarna ali zanesljivi ekspres za plišaste živali: Veolo 2.0 je s torbo in kompletom za vodne športe uporaben na toliko načinov, kolikor je z njim zabave. Z impresivno prostornino na eni strani in čudovito odštekano konfiguracijo Long Load na drugi je premišljen spremljevalec za najrazličnejše počitniške dejavnosti, od skakanja med jezeri do velikega nakupa. Z dodatnimi moduli ima bržkone vse potrebno tudi za junaka velemesta in pasjega varuha.

Nova prikolica je lahka, okretna in stabilna, na kratkih turah in dolgih potovanjih pa navdušuje z res odličnim obnašanjem med vožnjo. Nikoli ni tujek, temveč vedno del sistema, ki pomaga vlečnemu kolesu, obenem pa deluje tako robustno zasnovana, da bo brez ugovarjanja prestala tudi dolga, naporna potovanja.
V kombinaciji z intuitivno uporabo in le nekaj kritikami, ki bodo – z izjemo drsajočih nosilnih trakov – pri serijski proizvodnji bržkone vse po vrsti izginile, je novinec vroč namig za ljubitelje dvokolesnih prikolic z dodano vrednostjo.