BikeHotels Južna Tirolska: 30 let kolesarskega vodenja

Kar se je pred tremi desetletji začelo iz čistega veselja do gorskega kolesarjenja, pionirskega duha in kančka idealizma, je danes postalo simbol za aktivne počitnice v Južni Tirolski: BikeHotels Južna Tirolska praznujejo 30 let vodenja kolesarskih izletov. Skupaj s Kurtom Reschem, enim od pionirjev in soustanoviteljev Združenja hotelirjev Južne Tirolske, se spominjamo začetkov v njegovem Steineggerhofu.
Bio & BikeHotel v Eppanu je eden od ustanovnih članov BikeHotels Južna Tirolska, ki obstajajo od leta 1998 in zgledno predstavlja duh, ki povezuje vse člane: navdušenje nad kolesarjenjem, globoke regionalne korenine in nepopustljivo voljo gostom ponuditi pristna doživetja na dveh kolesih.

Na primeru Steineggerhofa je jasno, kako globoko znanje imajo gostitelji in kako daljnovidno ter zavzeto so soustvarjali kulturo gorskega kolesarjenja na Južnem Tirolskem – in jo še danes oblikujejo.
„Ko ti nekaj prinaša toliko veselja, želiš to deliti,“ pravi vodja hotela Kurt Resch ob pogledu nazaj na svojo motivacijo, da je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja prvič sprejel kolesarske goste – v času, ko so bile žičnice tabu, in so bili flowtraili še glasba prihodnosti. Prve ture so vodile po gozdnih poteh in se pogosto končale kar v hotelski kuhinji – saj je bil Kurt hkrati kolesarski vodnik in kuhar.

Z strastjo in občutkom za prihodnje trende so BikeHotels Južna Tirolska postavili nove standarde: zaposlovali so usposobljene vodiče, zgodaj se prilagodili tehničnim trendom, kot so polnovzmetena kolesa in kasneje e-kolesa, prilagodili formate tur in uvedli lastna usposabljanja z bike-profesionalci. Tako so iz preprostih hotelov nastali pravi kompetenčni centri za počitnice z gorskimi in e-kolesi, ki že tri desetletja skupaj s svojimi gosti raziskujejo poti.

Danes lahko obiskovalci uživajo v teh dolgoletnih izkušnjah vodenja. Ne glede na to, ali ste ljubitelj enoslednic, uživač na kolesu ali družina z otroki – BikeHotels Južna Tirolska ponujajo prilagojene ture, individualno podporo, treninge kolesarske tehnike in najsodobnejšo opremo. Tudi na področju infrastrukture so člani združenja vrhunsko opremljeni: varne garaže za kolesa, delavnice, pralne postaje in polnilne postaje za baterije so standard.
"Bicikliranje je več kot šport – je način življenja," pravijo soglasno predstavniki združenja, ustanovljenega leta 1998. Ta občutek delijo BikeHotels Južna Tirolska s svojimi gosti – s predanostjo, strokovnostjo in globokim razumevanjem potreb sodobnih kolesarskih dopustnikov, kot kaže naslednji intervju s Kurtom Reschem. Pionir pripoveduje, kako se je vse začelo, kaj ga še danes motivira in zakaj mu je bikeguiding spremenil življenje.

Kurt, že več kot 30 let deluješ kot vodnik za gorske kolesarje – kako se je vse skupaj sploh začelo?
(smeh) Če sem iskren? Zame je bilo jasno: če imam sam toliko veselja pri kolesarjenju, bo to zagotovo všeč tudi drugim. Zato sem si mislil, zakaj ne bi prišli k nam na počitnice? Leta 1994 smo nato dali svoj prvi oglas v revijo BIKE. Rezultat: nič odziva. Šele eno leto kasneje so prišli prvi kolesarji.

Se spomniš, kdo so bili prvi?
Seveda! Imenovala sta se Achim in Sedat. Takrat sta mi pokazala, kaj kolesarjenje v resnici pomeni – ne navzgor ne navzdol nisem mogel slediti. Ampak potrpežljivo sta čakala, verjetno zato, ker nista vedela, kam naprej. Ta dva sta postala dobra prijatelja, še danes smo v stiku.

In kako se je potem nadaljevalo?
Število kolesarjev se je skoraj vsako leto podvojilo ali potrojilo. Jasno, če začneš z dvema kolesarjema, traja nekaj let, da se to izplača.

Kakšne so bile ture na začetku običajno videti?
Popolnoma drugačne kot danes. Kolesa so bila v 90-ih šele na začetku evolucije. Zahtevnih poti skoraj nihče ni mogel prevoziti, zato smo premagovali zelo dolge trase z veliko višinskimi metri. Žičnice so bile zaničevane, shuttle prevozov ni bilo. Naše ture so bile pogosto dolge med 50 in 90 km z 1.200 do 2.000 višinskimi metri – to je avtomatsko naredilo selekcijo. Samo kolesarji z res dobro kondicijo so prišli k nam.

Ključna beseda tehnika: Kako je bilo takrat?
Takrat so ravno prišle prve vzmetne vilice, kot na primer Manitou z 2,5 cm hoda. Res smo si mislili: 8 cm hoda? Kdo to potrebuje? No, izkazalo se je drugače. Z več hoda smo končno lahko vozili tehnično zahtevne poti, zato smo naše ture preimenovali v „Singletrail ture“ in se specializirali.

Si bil ne samo vodič, ampak tudi kuhar, kajne?
Prav imaš. Bil sem glavni kuhar in vodič v eni osebi. Meso sem pogosto pripravil že dan prej in se dogovoril s svojo sodelavko, kaj je treba narediti. Ko sem se vrnil s ture, sem pogosto šel neposredno v kuhinjo, ne da bi se preoblekel. Takrat sem bil star okoli 25 let, takrat je to šlo. Danes? Nepredstavljivo.

Kako so nastali BikeHotels Južna Tirolska?
V revijah sem videl druge Južnotirolce, ki so prav tako oglaševali za kolesarje – Armina iz Traminerhofa ali Georga iz Hotela Dolomiten. Potem sem si mislil: Če se združimo, lahko objavimo večje oglase. Tako so leta 1998 nastali BikeHotels Južna Tirolska.

Kako se je razvila tvoja ekipa?
Nekoč sem dosegel svoje meje z vodenjem tur in kuhanjem. Leta 2004 smo imeli prvega kolesarskega vodiča, Christopha. Kasneje so se pridružili Dieter, Martin, Alex, Patrick in Hansjörg. Moj stric Peter je prav tako pomagal, pogosto smo bili na poti s tremi skupinami hkrati.

Kakšna je bila tvoja najbolj nora izkušnja z gosti?
(smeh) Takšnih je veliko! Enkrat so se pri nas srečali Urs, Norbert in Klaus, ki so se konec devetdesetih let tukaj spoznali. Klaus je takrat Ursu na skrivaj v nahrbtnik dal velik kamen – šele v hotelu je ugotovil, zakaj je bil njegov nahrbtnik tako težek. Jeza in smeh sta bila takrat zelo blizu skupaj.

In kako se je razvilo z e-kolesi?
Leta 2011 sva pri Thömusu smela testirati prvi prototip e-kolesa. Dieter in jaz sva se peljala z njim in imela kasneje širok nasmeh na obrazu. Takrat sva vedela: To je prihodnost. Na začetku pa mnogi kolesarji tega niso želeli preizkusiti, skoraj so se sramovali. In na Facebooku sem si takrat moral marsikaj poslušati. Danes večina takratnih kritikov sama vozi e-kolo – moje zadoščenje je veliko.

Kakšen je danes vaš vsakdan kot vodnik?
Ciljne skupine so se spremenile: družine, kolesarji na izletih in začetniki so postali zelo pomembni. Naši vodniki zato pogosto vodijo ture po gozdnih in makadamskih poteh ali pa izvajajo tečaje vožnje za začetnike. Seveda pa tudi ljubitelji trailov pridejo na svoj račun. Zaradi e-koles skorajda ne potrebujemo več kolesarskih prevozov – skoraj vse ture se začnejo neposredno pri hotelu.

Kurt, za konec: Kaj ti vse to pomeni?
Ah, to je moje življenje. Brez kolesarjenja danes zagotovo ne bi bil tukaj, kjer sem. In ko vidim, koliko prijateljstev je tukaj nastalo, vem, da je bilo vse to vredno.