Kolesarske ture okoli Gradca: Schöckl, Semriach in okolica

Popolnoma drugačen, a nič manj privlačen, se nam Schöcklkalk kmalu zatem predstavi na skoraj drugi strani sveta, na površju graškega hribovja.
Žametno zelene trate prekrivajo prijetno valovite griče, temno zeleni gozdovi krasijo strmejša gorska pobočja. Prvi rumeni listi in rdeče trte obetavno popikajo idilično podobo, pisane krave pa se uživaško pasejo v prihajajočo jesen.
Da je štajerska prestolnica s svojim živahnim utripom, bogatim kulturnim dogajanjem in pripadajočim prometnim tokom le deset ali dvajset minut vožnje z avtomobilom — temu bi človek komaj verjel, ko po obronkih ter vzdolž severnih in južnih pobočij Schöckla kolesari po samotnih cestah in spušča pogled čez ljubke vasi, sočne raztresene sadovnjake, kmečke strukture in bolj oddaljene gore.

Kar neposredno pri vhodu v jamo prvi dan krenemo na pot, po mrzlem pohodu skozi podzemlje hvaležni pozno-poletni toploti in začetnem vzponu proti Semriachu. Dobra 30 kilometrov in 700 višinskih metrov naj bi po prihodu in ogledu jame zadostovali.
Komaj smo prešli skozi središče z lepim glavnim trgom, kjer se ob vrnitvi nujno prileže kratka pavza ob kavi, sladoledu ali krofih, se prebudijo otroški spomini: Tako kot nekoč tudi zdaj Piet Hoyos na vzhodnem robu vasi vabi na svojo tradicionalno kmetijo za islandske konje, da bi na prijazno razmršenih petgaitnih konjih uživali v zemeljskem blaženstvu.

Edino, česar tu zgoraj skoraj ni, so motorna vozila. Verjetno tudi eden od razlogov, zakaj nikakor nismo edini kolesarji, ki izkoriščamo sončno popoldne za krog po Graškem hribovju. Še posebej na cestnem kolesu nam vedno znova nasproti prihajajo posamezniki, pari in celo skupine.
Od Jägerwirta se spustimo za 100 višinskih metrov in nadaljujemo s Schöcklom vedno za hrbtom, skozi prikupne vasice, pokošene travnike, na levi in desni pa prežvekujoče pašne živali. Včasih se človek počuti na visokem planu kot na planini ali vsaj v gorski kmečki pokrajini, potem pa zaselki in pogled na Semriach znova pričajo o povsem obstoječem življenju izven reje krav in kmetijstva.
Rechbergdorf označuje točko, kjer še enkrat spremenimo tako smer kot hitrost. Jugozahodno se hitro spustimo v dolino Lurbacha, ki ga tu napaja še množica drugih potokov, in nato nas čaka le še kratek nasproten vzpon okoli Eichberga.

Kar zadeva Lurbach: Nikakor ni, kot je nekoč nakazoval štajerski dialekt, kmalu po vstopu v jamo izgubljen — izgubljen, izgublen, izgubln. Namesto tega izgine za približno 72 ur v globinah Tanneben, da potem na drugem koncu votline, blizu vhoda Peggau, ponovno privre na dan v izviru Hammerbach.

Ob visokem vodostaju pa potok izbere drugačno, precej hitrejšo pot in potrebuje zgolj 12 ur, da se prebije skozi kraški masiv. Na človekovo ustvarjeno ne gleda: tako so bili na primer med stoletno poplavo leta 1975 pod vodo do stropa ne le šank in blagajna pri Schinnerlih. Brundajoča prvinska sila je odnesla tudi vse ureditve poti, ki so do takrat omogočale voden prehod skozi kapniško jamo do Peggau in obratno.

Neprimerljivo bolj umirjeno kot pred 50 leti v tem juliju je bilo dogajanje na drugi dan našega vikenda v Gradcu:
Že zgodaj nas sonce greje, medtem ko zbiramo svoje stvari na parkirišču Schöcklove žičnice v St. Radegundu. Po pogledu proti nebu in vremenski napovedi ni bilo nobenega znaka dežja, rezultat našega predvečernega načrtovanja ture pa obeta pestro mešanico strmega vzpona na vrh in živahnega, hitro se peljočega raziskovanja pokrajine med Schöcklom in Gradcem.
Ob spremljanju najboljših želja prijaznih gostiteljev smo po okusnem zajtrku v Semriacherhofu spakirali torbe in se okoli Kalkstocka odpeljali na drugo, dejansko domačo stran Schöckla.

Deželno glavno mesto je od tod le nekaj minut stran, in ta kraj, to pobočje poznamo že dolgo kot startno/ciljno območje oziroma igrišče Schöckl Trail Area, prizorišče številnih legendarnih spustnih dirk ter tudi vadbeni teren za treninge tehnike vožnje in freeride tabore.
»Park motorike za vse« ponuja posebej tudi osebam na invalidskih vozičkih pri gornji postaji žičnice, ki obratuje celo leto, ustrezne vadbene postaje, in kdo ne želi dol z gorskim kolesom, peš ali z gondolo, lahko alternativno uporabi poletno sankališko progo z imenom »Hexenexpress«.

V kolikšni meri je vzpon na vrh Schöckl, ki je kot znano tudi del maratonske serije Mountainbike Challenge, res primeren za gravel kolo, smo sprva dvomili. Saj se namreč na poti navzgor, še posebej v srednjem delu, precej treska, kar se navzdol lahko izkaže za od razburljivega do napornega tako za človeka kot za opremo.
In res: tam, kjer poteka tudi Magnina legendarna testna proga Mercedesovega G‑razreda, navzgor steče kar nekaj kapljic znoja, medtem ko navzdol zapestja in pnevmatike opozarjajo na previdno izbiro linij. A fantastičen razgled marsikaj nadomesti, in kot nekakšna sprava se tudi sredi poti znova pojavi gladek, opremi prijazen asfalt.

Z daljnim razgledom nimamo ravno veliko sreče, pri izbiri našega počivališča pa toliko bolj: Halterhütte med mnogimi prizadevajočimi okrepčevalnicami na območju vrha zaradi svoje pristnosti in nekoliko odmaknjene lege izstopa. In gostitelji nam to povrnejo z izvrstnim gobjim golažem, cesarskim šmornom, kolačem iz pekača in kruhom s sirom.

Bivalci Lurgrotte so pri tem precej manj zahtevni. Sporam in semenom, ki jih prinese potok, zadostuje minimalni sij svetlobe, ki pri vodenih ogledih pronica v podzemni svet, da se nežno zazelenijo in vzklijejo. Stotine netopirjev, ki se od novembra do marca zadržujejo v notranjosti jame, preživijo zimski spanec; pravzaprav torej ne potrebujejo ničesar razen zraka in miru. Tudi ogromni jamski medvedi, katerih kosti in zobje so bili najdeni v jami, so se hranili izključno z rastlinami. Pri tem: ti ledenodobni mega-medvedi pravzaprav nikoli niso prebivali v za njih premajhni Lurgrotti. Njihove posmrtne ostanke je namreč voda prinesla noter.

Vse to in še več izvemo v okviru približno sedemdesetminutnega vodenega ogleda, ki ga družina Schinnerl redno ponuja v Lurgrotti Semriach, in ga vodja objekta Andreas napolni z živahno mešanico naravoslovja, malih šal in otipljivega navdušenja nad "svojo" jamo.
Še veliko bi se dalo odkriti. V okviru približno štirihurnih pustolovskih tur, ki vključujejo tudi odseke za plazenje, se na primer pride približno do sredine podzemnih rovov. Kdor pa želi otrokom ponuditi posebno doživetje, jih pošlje na iskanje zaklada v notranjost gore.

Vendar si privoščimo še eno doživetje nad zemljo in po osvojitvi vrha naredimo 30-kilometrski krog po vse bolj izravnani krajini med Schöcklom in Gradcem: po Römerwegu in ob Schöcklbachu navzdol do Weinitzena, nato čez Nadischhöhe in Eidexberg proti vzhodu, potem mimo Kumberga in Willersdorfa nazaj v St. Radegund.
Tukaj sicer prevladuje bolj vzdušje predmestnega pasu kot počitniškega območja. Toda spet nas pokrajina prevzame s svojim očarljivim značajem, zelenjem in širno odsotnostjo arhitekturnih grehov; še toliko bolj, če krog vztrajno pelje po redko voženih stranskih cestah, prekriva slikovite kulturne pokrajine ali prečka prave kraje moči ob razglednih klopcah in naravnih spomenikih.

Samo okoli Kumberga za kratek čas sliko zmrači B72, ustrezni supermarketi in avtopralnice. Toda ta vdor traja le kratek čas in ima tudi svoje dobre plati: kjer je gostejša civilizacija, je dovolj ljudi, da obratujejo objekti, kot je Well Welt Kumberg, idilično kopališče s kampom.
In komaj smo se po via Not spet prebili v bolj samotne kraje, je znova vse tam, kar smo se v zadnjih urah in dneh naučili ceniti: impresivni razgledi gor in dol, lepo obnovljene hišice, čudovito urejene zelenjavne gredice in slastna jabolka (za zapisnik: poskusili smo izključno odpadlo sadje), prosto sprehajajoče se kokoši, krave tu in tam.

V Lurgrotti je mimogrede skoraj nič manj raznoliko: v svetlobi neštetih LED-lučk se iz teme razkrivajo panj in zvon, dvojčka in borov gozd, špageti, številne zobne proteze, poševni stolp in še marsikaj.
Morda, tako smo pomislili na koncu, Lurjeva čarovnica zato gleda tako zlovoljno, ker sama kot okamenela čepi v svoji skalni steni in ve, da vseh teh lepot nikoli ne bo mogla videti?