Na osi: Salt & Lake Trail 2023

Pokrajino poznamo. Salzkammergut je kot noben drug kotiček Avstrije simbol domačnosti, tradicije in idile. Andrea Friembichler in njena ekipa, ki so prav tako domačini, so se po lanskoletni udeležbi na Tuscany Trail odločili, da organizirajo primerljiv dogodek. Ker ni nikjer tako lepo kot doma, so hitro sestavili znane domače poti. Po komaj enem letu priprav je dogodek na sporedu 30. septembra z okrog 150 udeleženci, in eden od njih sem tudi jaz. Vzdušje na pristanišču je dobro, vreme je za konec septembra sprejemljivo, ob točno 9. uri se začne pustolovščina. Na startu srečam nekaj znancev, med njimi Markusa Zimmermanna, ki ga poznam s Seven Serpents dogodka. Tudi Daniel Pettinger, lokomotiva iz Leondinga, izgleda dobro s svojim sveže očiščenim 3T Exploro.

Lepota Salt & Lake Traila je v tem, da to ni dirka. Ni merjenja časa, ni seznamov ciljnih prečkanj in tudi ni kazni za kršitve pravil. Po pravilniku je celo nezaželeno (do prepovedano) voziti ponoči, saj so zvezni gozdovi, skozi katerih pristojnostno območje poteka dober del poti, to postavili kot pogoj. Izkušnje pa kažejo, da so kot vedno zraven nekaj motiviranih in tako se od starta naprej močno pritiska, dokler se v gonilnem ležaju ne nabere prah. Žal sem tudi sam kot mlad pes, vedno takoj na 180, in seveda moram biti spredaj.

Euforija traja prvih dve uri. Ko pride lakota in noge postanejo težke, se spet popolnoma osredotočim na upočasnitev. "Lepa pokrajina," si mislim in pogledam proti Hallstattu in jezeru. Še z nasprotnega brega lahko prepoznam turistične avtobuse, slutim vrvež v mestu. Jezera res ne manjka. Wolfgangsee, Hallstätter See, Altausseer See, Grundlsee - kdor se odpravi na pot poleti, ima dovolj možnosti za hiter skok v hladno vodo. Konec septembra je moj problem bolj to, da se popolnoma ne ohladim. Zahvaljujoč moji Castelli Unlimited Puffy Vest (darilo bogov!) je celo zame znosno.

Ker so jezera samo polovica najema, mora nekje priti tudi sol, in priložnosti, da se spotimo, so prav tako številne. Počasneje kot sem pričakoval se premikamo naprej. Šele v zgodnjem popoldnevu dosegam dolino Ennstal. Čeprav ni treba premagovati omembe vrednih hribov, napredujem le počasi. Po skoraj desetih urah se začne mračiti. Najvišja točka ture je še vedno na meniju za danes, južna stena Dachsteina. Vendar pa se po kratkem času znajdem pred zaprto potjo; pašni ograji in številne krave za njo mi dajo vedeti, da je za danes dovolj. "Prepoved nočne vožnje", mi zvoni v ušesih. "Prav mi je!" Zavetišče v Radstadtu je hitro najdeno, in malo kasneje padem sveže stuširan v toplo posteljo. FKT se ne bo izšlo - tudi vseeno.