KTM Myroon Prime v testu

XC hardtail v letu 2026? Nujno! Vsaj takrat, ko ga ne razumemo zgolj kot relikt časov ozkih krmil, dolgih prednjih zamahov in hrbtenice iz jekla, temveč kot to, kar sodobno tekmovalno gorsko kolo tipa hardtail v pravem terenu lahko je: lahko, direktno, presenetljivo udobno orodje za dolge dni s tempom in višinskimi metri. Ostro rezilo za nujne runde. Pod drobnogled smo vzeli pravega klasika med res hitrimi hardtaili: nastop in preverjanje realnosti za KTM Myroon Prime.

KTM je bil v uporabi natanko tako, kot ga tudi njegovi ustvarjalci uradno umeščajo v segmentu: veliko gozdnih makadamskih cest, osamljene kolesarske poti, razrite poljske in gozdne poti ter tu in tam kratek odsek singletracka. Klasičen XC-maraton teren - ali pa nekako vendarle to, kar navadno pripisujemo gravelu? Kot nekdo, ki je sicer vdan gravel miselnosti, a tudi po več kot desetih letih na različnih gravel kolesih v kombinaciji cestnega krmila in dolgih, strmih ter hitrih makadamskih spustov (žal pri meni pred vrati pogostih na turnih profilih) nikoli ni našel prave sreče, že dolgo zagovarjam mnenje, da je učinkovit hardtail (ali tudi gravel s flatbarom) lahko boljši "gravel" prav takrat, ko gravel ture ne potekajo zgolj po dolinah in v hribovitem zaledju velikih mest, temveč vključujejo prave gore stran od asfaltiranih poti.

Tehnične specifikacije

Kakovostno izdelan karbonski okvir, vilica Fox 32 SC Float z za razred običajnimi 100 mm hoda, prestavljanje Shimano XT Di2 s 30-zobo verižnico in 9-45-zobo kaseto, k temu pa lahek in preverjen komplet koles Mavic Crossmax SL S 29 CL s 25 mm notranjo širino ter plašči Schwalbe Racing Ray Evo oziroma Rick XC Pro Evo v širini 2,25 palca. Zavore Shimano XT z dvema batoma zavirajo s serijskimi 160-mm diski. Na papirju KTM Myroon Prime takoj nastopi veliko. Opremo dopolnjuje skrivni avtorjev favorit: ročaji ESI Chunky iz silikona so vedno posebnost. Zadnjico razvaja sedež Selle San Marco Shortfit Open Fit Wide - prav tako redakcijski nasvet. 720 mm široko karbonsko krmilo, prednji zamah in karbonska sedežna opora nosijo logotipe KTM.

Naše testno kolo v velikosti M je brez pedal in nosilca za bidon, a z zračnicami, tehtalo skoraj natanko 10,01 kg. V Mattighofnu zanj zaračunajo 4.299,00 evrov.

Pri 180 cm telesne višine, 86 cm dolžine notranjega šiva in 74,5 cm višine sedeža sem praktično vedno pred mučno odločitvijo: Medium ali Large? Dolgo sem pri gorskem kolesu raje posegal po Large - dolžina teče. A v zadnjih letih raje nagibam h kompaktnejšim geometrijam, zato sem priložnost dal KTM Myroon v velikosti Medium. Na papirju stojijo naslednje vrednosti: 443 mm reach, 610 mm efektivna dolžina zgornje cevi, 604 mm stack, 69,5° kot vilice in 74,5° kot sedežne cevi, 430 mm dolžina sedežne cevi in 430 mm dolžina verižnih stebel.

Geometrija

Naj povem takoj vnaprej: velikost Medium se mi z vozniško-dinamičnega vidika zdi zelo skladna, a ne povsem brez pripomb. Zame potreben izvlek sedeža je precejšen (skoraj do končne oznake serijske opore), sedež pa je pomaknjen kolikor je le mogoče naprej. Pri vsakodnevni uporabi bi bila zame najčistejša rešitev sedežna opora brez zamika (setback). Kar ostane, je nekoliko nenavadna optika, pogojena z dolgim izvlekom opore, in v sedečem položaju pri ostrem pospešku občuten upogib dolge opore. Za to pa velikost Medium nagradi z agilnostjo, kakršno pri hardtailu iščemo: pripravljena na ozke serpentine, direktna pri pospeševanju, živahna na krmilu.

V klanec se Myroon vozi tako, kot si od 10-kilogramskega karbonskega hardtaila lahko obetamo - le da ponuja več trakcije v razritem terenu, kot bi klišej dal slutiti. Na dolgih vzponih sediš učinkovito, pri pospeških - v mojem primeru predvsem proti samemu sebi - kolo voljno sledi in pri intervalih motivira, da ohraniš tempo. Tudi koreninasti in zavito speljani vzponi uspevajo presenetljivo obvladljivo. Zadnje kolo se drži tal (vedno seveda v primerjavi z drugimi hardtaili, ne s polnovzmetenimi kolesi), sprednji del ostaja spodaj, voznik pa si lahko za trenutek domišlja, da je ravnokar premagani odsek povsem njegova zasluga. Zlasti v neposredni primerjavi z mojim jeklenim hardtailom, ki je v teoriji posebej trakcijsko močan, izstopa, kako mehko se Myroon kljub precej manj voluminoznim plaščem kotali čez korenine in stopnice, jih skoraj požira, ne da bi se občutek ustavljal na njih. Bravo!

V voznem občutku je Myroon precizen skalpel, ne grob meč. S tem hočem povedati: agilen je, subjektivno agilnejši od marsikaterega adventure gravela - dejavnik, ki ga za mojo uporabo med maratonom in gravelom naredi tako skušljivega. A tudi zaradi za standarde 2026 razmeroma strmega kota vilice ni povsem tako stabilen v grobem terenu. Ne moteče, in pod pravim voznikom najbrž tudi primeren za XCO. A vseeno relevantno za kupce, ki iščejo hitri hardtail za bolj tehnične spuste. Tu obstajajo nekoliko bolj ravno zarisani modeli, ki s stabilnostjo bolje podpirajo čisto XCO usmeritev in pogoste spuste po singletracku.

Oprema KTM se v osnovi zelo dobro ujema z značajem kolesa. Na vilici Fox so na voljo le osnovne nastavitvene možnosti - povsem dovolj, z majhnim tveganjem uporabniške napake, ob tem pa še praktičen daljinski upravljalnik na krmilu. Shimano XT Di2 dela neopazno natančno, tudi pod obremenitvijo na strmem vzponu. Brez drame z baterijo, aplikacijo ali seznanjanjem, brez elektronskega mečkanja - preprosto prestaviš. Kar mi je pri Shimanovem dolgo pričakovanem brezžičnem Di2 posebej všeč: v primerjavi s konkurenco vitek prestavni vzvod. Njegova bližina krmilu ohranja upravljalno enoto na razdalji od kolen tudi v ozkih zavojih ob vzponu - kar pri drugih brezžičnih prestavnih vzvodih ni vedno tako. Serijska 30-zoba verižnica z 9-45-zobo kaseto je za vzpone dovolj, meni osebno pa je na zgornjem koncu prekratka. 32-zoba verižnica bi bila tu verjetno moja prva zamenjava.

Tudi zavore so tipično tekmovalne: Shimano XT z dvema batoma, s 160-mm diski spredaj in zadaj, fino dozirljive, čist pritisni točki, za XC in maraton načeloma primerne. Pri 90 kg vozniku pripravljenem za vožnjo in daljših strmih spustih pa termično naletijo na svoje meje. Za težje voznike, alpsko uporabo ali redne dolge spuste bi bil vsaj spredaj 180-mm disk varnejša izbira.

Največja tuning želja se poleg sedežne opore brez zamika, ki je posledica moje anatomije, nanaša na plašče. Serijski plašči Schwalbe v vitkih 2,25 palca se kotalijo lahkotno, ustrezajo ideji o teži in tudi mojemu mejnemu gravel načinu uporabe. A ob prehodu na tubeless bi kljub temu takoj posegel po plaščih širine 2,35 ali 2,4 palca. Po mojem mnenju: več udobja, več varnosti, več rezerve - ne da bi Myroon zato izgubil svoj oster značaj. Nasprotno: verjetno bi se še bolje prilegal prav tisti uporabi, pri kateri me je najbolj prepričal. Če ostaneš pri serijskem dobavitelju Schwalbe in njegovih XC plaščih, bi skok na naslednjo širino prinesel dodatnih približno 70 do 80 gramov teže. Da, za prave tekmovalce je to na skrajnem robu rotirajoče mase povsem relevantno. Zame osebno pa to v primerjavi z večjim volumnom in vsemi njegovimi prednostmi ne pade v - pozor, slaba besedna igra na poti - tehtnico.