Slikovno poročilo Salzkammergut Gravel.one by Scott

V Bad Goisern je prispela tako zgodaj in tako hitro, da so spikerji na dogodku njen prihod v cilj kar spregledali: sama, brez špurenja za sprint, kot so ga uprizorili moški trojčki pred njo in za njo – hitro mimo in konec. Kot skupno sedma je Jana Gigele, dirkačica svetovnega pokala iz kraja Fließ na Tirolskem, na gravel maratonu v okviru Salzkammergut Trophy več kot upravičila svoj trak državne prvakinje.
Z zanesljivo zmago od starta do cilja se je Scottova atletinja na 93 kilometrov dolgi progi Gravel.One uveljavila v času 3:57:07, v cilju pa je imela več kot deset minut prednosti pred Zgornjeavstrijko Paulo Schmidl iz ekipe Edelsten Racing Team, sicer nekdanjo vrhunsko sabljačico in lansko podprvakinjo v gravelu.

Domača junakinja Silke Mair iz ekipe Team Salzkammergut Biker se je s svojo visoko štartno številko morala najprej prebijati skozi polje naprej, na dolgem vzponu iz Hallstatta v Gosau pa je še prehitela Madžarko Adrienn Punk in Štajerko Evo Rechberger ter tako na koncu dopolnila stopničke.
Prav tako favorizirana Theresa Rindler-Bachl, lanska zmagovalka na ekstremni progi Trophy, ki je letos med drugim že večkrat uspešno nastopila na gorskem in gravel kolesu v Afriki, pa je po slabi uri predala tekmo (w.o.).

Pri moških je zmagal Salzburžan Dominik Hödlmoser (Hrinkow Advarics) v času 3:23:13. Aktualni državni prvak v ciklokrosu je ozko mesto na vzhodnem bregu Hallstättskega jezera izkoristil za napad in se nekoliko odlepil od polja. V Obertraunu je imel dobro minuto prednosti, do Gosauskega jezera pa jo je povečal na več kot sedem minut. Na drugem vzponu proti Schäferalmu je imel kolesarski profesionalec že enajst minut prednosti in s tem je bila zmaga praktično v žepu.
Močno dirko je odpeljal tudi Max Riese (gravgrav.cc). Na prvih kilometrih je opravil veliko vlečenja skupine in je skupaj s Slovakom Adamom Duricom, Nemcema Dennisom Vogtom in Moritzem Roseneggerjem ter Slovencem Adamom Jordanom vstopil v vzpon proti Roßalmu. Le Durica je bil sposoben vsaj približno slediti njegovemu tempu. Pri Gosauskem jezeru sta imela za Hödlmoserjem približno sedem oziroma dvanajst minut zaostanka, do cilja pa svojega mesta nista več izgubila.

Kar med oranžnimi zapornimi ograjami na tlakovanem trgu pred nekdanjim kopališčem vidiš, je kar se da pisana mešanica uveljavljenih profesionalcev, obetavnih mladih zvezd, napetih začetnic in izkušenih rutinirancev. Tu ob sebi stojijo legende preteklih dni in vodilne amaterke današnjega časa, gravel skupnostni menedžerji ob povsem navadnih hobi kolesarjih, stari ob mladih in prismukani ob umirjenih.
Večina rokavov na dresih ima moderno, komolčno dolžino, tesno oprijeta oblačila v modni prezračenosti ovijajo opazno izklesana telesa, mnoge hlačnice so ob strani izbočene: kar na hrbtu ne najde več prostora, pri pravih gravel dirkačih na koncu pristane v žepu na stegnu.

Že ta pogled čez štartno polje jasno pove, kar potrjujejo tudi številke: gravel maraton se je uveljavil kot pomembna dodatna ponudba Salzkammergut Trophy. 300 udeležencev, torej okoli deset odstotkov vseh aktivnih na sobotnem delu Trophy, je na svoj štart krenilo z ukrivljenimi krmili in ozkimi gumami.
Tako ni bilo vedno. Ko so organizatorji Trophy leta 2017 kot eni prvih v Evropi organizirali gravel maraton, si udeležba še ni zaslužila niti lastne rezultatske liste. „V drugem letu smo dogodek preimenovali v ciklokros maraton, ker takrat še nihče ni razumel, kaj za vraga naj bi sploh bil gravel,“ se ob deseti obletnici nasmejano spominja glavni mož dogodka Martin Huber.

Popolnoma na desni v prvi vrsti se je postavila Jana Gigele. Rdeče-belo-rdeči trakovi na njenih prsih jo označujejo za to, kar je: aktualno državno prvakinjo v gravelu. Napis Scott nad njimi pa nakazuje, da je za tem še več.
Za protokol: skoraj 29-letnica je letos na domači dirki ob Wörthersee že osvojila stopničke svetovnega pokala, na tekmovanju UCI World Series na Škotskem je bila peta, na uglednem Ranxo Gravel v katalonski sceni-mekki pa je pobrala peto mesto, lani pa je za Avstrijo nastopila na EP in SP v gravelu – čeprav se je z gravel kolesarjenjem začela ukvarjati šele leta 2024 in se sploh resneje s kolesarstvom ukvarja šele približno štiri leta.

Veselje nad tem, kar jo čaka, je Tirolki dobesedno napisano na obrazu. Nova pokrajina, novi ljudje, nova dirka, nov teren – tu in danes je veliko stvari, ki jih želi z veseljem raziskati.
Sloves Salzkammergut Trophy kot dogodka, ki ga moraš doživeti vsaj enkrat v življenju, z legendarnim vzdušjem v veličastni pokrajini, je do nekdanje profesionalne smučarke prodrl že precej časa nazaj. Ker v MTB sceni skorajda ni zasidrana in je pretežno na poti po mednarodnih dirkah, se ji prihajajoči nastop zdi „kot kul počitnice“, ki jih namerava izkoristiti do zadnje kapljice.

Na tri, dve, ena Jana skupaj s 168 drugimi navdušenci nad gravelom štarta v pustolovščino Gravel.One. Njeno dnevno delo obsega 93,3 kilometra in 2.141 višinskih metrov, slednji so v bistvu razporejeni na le dva vzpona.
To je v primerjavi z mednarodnimi gravel dirkami nenavadno, in tudi za razmere v alpski republiki kar precej zahtevno. Res je, da je bila dolga proga letos s prestavitvijo štarta iz Obertrauna v Bad Ischl številčno nekoliko zglajena: pred obema zloglasnima plezalnima preizkušnjama na Roßalm in Schäferalm zdaj poteka 26 pretežno ravninskih, hitrih kilometrov ob reki Traun in Hallstättskem jezeru. To pa ni nič spremenilo na precej strmi in tudi tehnično zahtevni naravi tistega dela proge, ki sledi.
„Na zadnjem spustu so tako grobi kamni. Defekt je tam skoraj programiran,“ si je še dan pred dirko zaželel širših gum, kot so bile 40-milimetrske, ki jih je imel nameščene, izkušeni tekmovalec Thomas Widhalm. Jana Gigele pa nasprotno rada vozi, ko postane tehnično, in čeprav se sama uvršča bolj med „udarne, sprinterske“ tipe, tudi nima nič proti dolgim vzponom. Sicer je glede nastavitve kolesa običajno precej premišljena in temeljita že pred štartom, tokrat pa preprosto vozi s tem, kar ima – ker se pač poda: UCI skladen Scott Addict Gravel RC s prestavnim razmerjem 42/10-46 in 45-milimetrskimi gumami na 30 mm širokih platiščih Fulcrum Sharq GR.

„Če bom po prvem hribu še spredaj, bi lahko bilo dobro. Potem je namreč najprej spet bolj ravno,“ si je vnaprej premislila dvojna državna prvakinja – nekdanja absolventka smučarske gimnazije Stams je nekoč osvojila naslov avstrijske prvakinje tudi na smučeh. In res je tako tudi bilo. Celo bolje.
Kajti kdor ima v nogah sicer še ne veliko, a od samega začetka v (mednarodnem) dirkalnem pogonu prebita leta na cestnem in gravel kolesu, se zna uveljaviti v gnečnem polju in živčnem začetnem prerivanju, zato lahkotno premaga prve višinske metre do ruševin Wildenstein in varčno z močmi prevozi ravninski del ob vzhodnem obrežju. Res so ozka mesta te razkošne objezerske promenade povzročila, da je Paula Schmidl zaradi zastoja spet ujela priključek in sta tako obe skupaj vstopili v vzpon proti Roßalmu. Toda že v vsaj tako strmi kot divje romantični dolini Echerntal se je razmahnil upani flow in Jana je stalno, kot urni mehanizem, bežala naprej.
„Od takrat naprej sem preprosto vozila svoj tempo,“ to preprosto strne kasnejša zmagovalka. In s to potezo ni le prevladala v ženski konkurenci, ampak je – podobno kot Marlies Feichtenhofer na Gravel.Two (8. mesto v skupnem seštevku) in Lisa Kronberger na Gravel.Three (3. mesto v skupnem seštevku) – za sabo pustila tudi večino nastopajočih moških.

Kdor je medtem preveril Janin Instagram profil in zdaj misli: "Nič čudnega, pri takšnem privilegiranem profesionalnem življenju!" – se moti.
Izšolana osebna trenerka in diplomirana zdravstvena menedžerka namreč polni delovni čas dela kot account managerka pri Lease a Bike. Njeno poklicno življenje sicer poteka skoraj izključno na daljavo in je zato precej fleksibilno oblikovano. "Ampak svojih 40 ur moram vseeno opraviti," popravi podobo poklicne kolesarke, ki potuje po svetu, kot jo pogosto prikazuje splet.

Cilj je seveda profesionalna kariera, znaki za to pa so dobri: konstantni rezultati, viden napredek, spretno vodenje družbenih omrežij.
Ponujati svojim 24.000 sledilcem navdihujočo vsebino ji ni le poslovna nuja, temveč tudi osebna strast: "Your pace, your journey. Naredi tako, kot se tebi zdi dobro in prav, in ne dovoli, da te kdorkoli spravlja pod pritisk. Prav to želim sporočiti predvsem tudi ženskam," kar vre iz nekdanje prišlekinje v kolesarstvu, ki jo je h kolesarjenju nekoč motiviral nihče drug kot svetovni prvak v MTB maratonu Alban Lakata, komaj jo vprašaš o njenem spletnem nastopu.

Njena agenda: opolnomočenje, posredovanje strasti, spodbujanje k trajnostnemu, dolgoročnemu ukvarjanju s športom. V skladu s tem se glasi tudi Janin osebni spletni povzetek Salzkammergut Trophy: „Couldn't have done it without my amazing people and partners. Stoked to have had the legs to lead from start to finish and take the win on such a demanding course, packed with brutal climbs and crazy weather conditions. Moments like these make all the hard work worth it.“
Kajti seveda je Salzkammergut tudi leta 2026 znova pokazal zobe – ne le topografsko, temveč tudi vremensko: močni nalivi so v zgodnjem popoldnevu slikovito-mogočno pokrajino okoli Gosauskega in Hallstättskega jezera za kratek čas postavili pod vodo in napredovanje s tem spremenili v pravo pustolovščino.
Toda „Enkrat v pekel in nazaj“ ne bi bilo to, kar je, če publika ob progi ne bi pomagala premagati vseh nepredvidljivosti, vzdušje v cilju pa poskrbelo, da pozabiš na vse napore – celo takrat, ko te, čeprav si zmagovalka, spregledajo …